Izšla je nova številka revije Kairos

 

Tokratna dvojna številka Slovenske revije za psihoterapijo Kairos s krovno temo Integracijska in transdiagnostična prizadevanja v psihoterapevtski, psihiatrični in (klinično) psihološki diagnostiki predstavlja poskus konstruktivnega prispevka k aktualni razpravi o zakonski ureditvi psihoterapije, v kateri se med drugim krešejo kopja tudi okoli pomena medicinske diagnostike za psihoterapevtsko obravnavo. Predstavniki ortotodoksne smeri v slovenski psihiatriji in klinični psihologiji svoje zavračanje psihoterapevtov, ki ne delujejo v zdravstvu, utemeljujejo z njihovim domnevnim neznanjem in neizkušenostjo (pa čeprav opravijo ustrezna usposabljanja iz z dokazi podprtih psihoterapevtskih pristopov) za varno obravnavo oseb z duševnimi in vedenjskimi motnjami (v skladu z Mednarodno klasifikacijo MKB-10 Svetovne zdravstvene organizacije). Nasprotujejo normativni ureditvi psihoterapije kot samostojnega poklica, ker naj psihoterapevti zunaj zdravstva ne bi bili »diagnostično zavezani medicinskemu sistemu odgovornosti, saj brez zdravstvene izobrazbe niso usposobljeni za postavljanje diagnoz. To pomeni ukinitev zavezujoče postavitve diagnoze in posledične odgovornosti kot integralnega dela stroke« (Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, 2024).

Čeprav so slovenski zdravniki (med njimi seveda tudi psihiatri) glede diagnosticiranja duševnih motenj zavezani uporabi kategorialne diagnostike Mednarodne klasifikacije bolezni (trenutno v prehodu od desete k enajsti reviziji), saj v sedanji ureditvi zdravstvenega sistema le na tej osnovi lahko opravičujejo in obračunavajo svoje diagnostične in terapevtske storitve, pa kategorialne diagnoze ne omogočajo smiselnega ter učinkovitega načrtovanja in izvajanja psihoterapije. Pa ne samo to, kategorialna psihiatrična diagnostika se je zaradi številnih slabosti in celo škodljivosti pokazala kot neprimerna tudi kot izhodišče za psihiatrično in klinično psihološko obravnavo. S strani vse večjega števila psihiatričnih in psiholoških združenj ter psihiatrov in psihologov širom po svetu je deležna vse večjih kritik.

Pluralistični razvoj različnih disciplin na področju duševnega zdravja ne more temeljiti na biomedicinskem modelu. Tako psihoterapevti kot tudi psihiatri in (klinični) psihologi, ki ne sledimo vladajoči, biomedicinsko indoktrinirani slovenski ortodoksni struji, lahko pomembno prispevamo k razvoju novega, transdiagnostičnega in transteoretskega pristopa. Pričujoča številka Kairosa je dokaz, da je to mogoče, saj v njej zbrani prispevki na novo zarisujejo sisteme ocenjevanja in diagnostike tako, da prestopajo rigidno postavljene meje med psihiatrijo, (klinično) psihologijo in psihoterapijo. Namesto poskusov izključevanja in ignoriranja, neplodnih rivalitet in borb za last in oblast ponujajo vključujoč transdisciplinarni okvir, ki je znanstveno utemeljen in praktično uresničljiv.

Tako so med znanstvenimi in strokovnimi članki zbrani raznoliki prispevki: od tistih, ki razkrivajo slabosti kategorialne psihiatrične klasifikacije duševnih motenj (npr. prispevek Malke Čeh, ki se naslanja na filozofsko kritiko Rachel Cooper), do tistih, ki poleg kritike ponujajo holistične, kontekstualne, sistemske (konstruktivistične in socialno konstrukcionistične), epistemološke, transdiagnostične in integracijske rešitve (prispevki Mirana Možine, Lee Šugman Bohinc in Inke Miškulin, Tomaža Veca, Emila Benedika). Duje Bralić poroča o transiagnostičnih odkritjih na osnovi nevroznanstvenih raziskav, Urška Battelino pa prikaže, kako je lahko tako za diagnostiko kot terapevtski proces učinkovito delo z metaforami. Tina Andrejević in Miran Možina pa v zvezi s temo travme v zgodnjem otroškem obdobju razpravljata o smiselnosti uvajanja nove diagnostične kategorije »razvojna travmatska motnja«.

Tudi informativni del zajema tako prispevke, ki opozarjajo na škodljivost kategorialne psihiatrične diagnostike, kot tudi tekste, ki merijo utrip aktualnega dogajanja v zvezi z zakonsko ureditvijo psihoterapije.

 

Uredništvo revije Kairos

 

NAROČILNICA