NEDELJA, 5. 6. 2022
9.30 – 11.30
Doc. dr. Lea Šugman Bohinc: Metafora, zgodba in naracija v narativnih terapevtskih pristopih – izziv in priložnost za osebne in družbene spremembe
Metafore, zgodbe in naracije živijo v psihoterapiji vse od njenih začetkov, čeprav sta njihovo pojmovanje in način uporabe odvisna od posameznega pristopa. Postmoderni narativni pristopi so v svoje pojmovno in metodično jedro postavili metaforo, naracijo, (so)avtorstvo, dominantno in alternativno zgodbo idr. in me v hipu osvojili. Utemeljeni so na paradigmi socialnega konstrukcionizma in predpostavkah, da:
1) ljudje individualno in družbeno gradimo svojo resničnost;
2) v tem procesu pomembno vlogo igrata jezik in moč poimenovati stvari (na način dominantnih javnih naracij, ki nam jih kapitalske elite posredujejo prek medijev in institucij in jih osvajamo v socialnih izmenjavah);
3) svoje izkušnje in identiteto organiziramo na način avtorske pripovedi oziroma zgodbe (v terapevtskem kontekstu se srečujemo z zgodbami, zasičenimi s problemi, z nemočjo, obupom, trpljenjem idr.), ki so v večji ali manjši meri naše ponotranjene družinske, skupnostne in širše družbene naracije;
4) predpostavko univerzalne, dekontekstualizirane, objektivne Resnice nadomeščamo s konceptom edinstvene, lokalne, kontekstualizirane vednosti.
Pionirja narativnih pristopov, Michael White in David Epston, sta svoje sodelovanje z ljudmi ustvarjala s kritično občutljivostjo za zatiralne učinke makronaracij današnjega časa, prek katerih si ljudje prizadevamo urezati svojo socialno, duševno in telesno podobo, da bi uresničevali aktualne ideale normalnosti. Taki so, denimo, standardi osebno rastoče in izpopolnjene, notranje in navzven integrirane, pristne in »resnične«, spontane, diferencirane, neodvisne, odgovorne, zdrave in tudi po videzu večno mlade osebe.
Med osrednje namene narativnih praks spadata zlasti:
1) decentralizacija glasu pomagajočega in vpliva tradicionalnega terapevtskega diskurza, tako da v središče sodelovanja postavimo glas naših sogovornikov (njihovo življenjsko vednost, preživitvene spretnosti);
2) zaveza razvijati nenormativne terapevtske prakse, v katerih ne krepimo in ne reproduciramo življenjskih oblik, ki jih ceni prevladujoča družbena kultura – ne brez njihove kritične refleksije in ne brez priložnosti, da v spodbudnem, varnem terapevtskem odnosu ljudje na novo napišejo (zaživijo) zgodbo, ki jim je ljubša od njihove aktualne, prežete s težavami.
V svojem predavanju bom razgrnila zemljevid nekaterih narativnih praks, namenjenih ustvarjanju takega spodbudnega odnosnega okolja: eksternalizirajoči raziskovalni pogovori; potovanje po dvojni pokrajini naracije; pogovori spominjanja, povezovanja in včlanjanja; reflektirajoči timi z zunanjimi pričevalci; pogovori, ki pripravljajo teren za prehod od stare k novi, alternativni zgodbi.
Doc. dr. Lea Šugman Bohinc, univ. dipl. psih., sistemska psihoterapevtka z EAP, učiteljica in supervizorka sistemske psihoterapije, je docentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana. Njena glavna raziskovalna in strokovna zanimanja vključujejo epistemologijo podpore in pomoči, postmoderne sodelovalne, narativne in k rešitvi usmerjene pristope in transdisciplinarne znanosti o kompleksnosti. Je avtorica in soavtorica nekaj znanstvenih in strokovnih monografij ter vrste znanstvenih člankov, redno sodeluje na znanstvenih dogodkih in prispeva k razvoju psihosocialne podpore in pomoči v domeni več pomagajočih poklicev – socialnega dela, psihoterapije, šolskega svetovalnega dela. Veliko pozornosti posveča pedagoškemu delu z bodočimi strokovnjaki in strokovnjakinjami na področjih prakse in supervizije podpore in pomoči. Za ta namen razvija inovativne oblike soustvarjalnega poučevanja in učenja. V slovenski prostor poklicev pomoči je vnesla nekaj novih perspektiv in delovnih pristopov, med drugim se intenzivno posveča proučevanju, poučevanju in izvajanju narativnih pristopov k soustvarjalnemu, na krepitvi moči utemeljenemu sodelovanju s posamezniki, družinami in skupnostmi.