PLENARNO PREDAVANJE

SOBOTA, 4. 6. 2022

9.30 – 11.30

 

 

Lilija Varjačić Rajko: Psihoanalitični pristop pri razumevanju sanj: izgradnja notranjega doma

 

Ob začetku prejšnjega stoletja je Freud izdal knjigo »Interpretacija sanj«, v kateri je dejal, da so sanje oz. njihovo tolmačenje kraljevska pot do razumevanja potlačenih nezavednih vsebin.

Vse odtlej se psihoanalitiki ukvarjamo tako z nezavednim kot tudi s tem, katere poti vodijo v odkrivanje nezavednega in kakšno vlogo ob tem igrajo sanje.

Podobno, kot je zavestno vedenje le vrh ledene gore, pod katero se skriva večji del nezavednih impulzov, so sanje le vidni del psihičnega procesa, ki se na nezavednem nivoju odvija ves čas in služi predelavi informacij, ki jih dobivamo od zunaj, ter notranjih doživljanj. Ta proces sanjanja se odvija tako ponoči kot tudi podnevi kot nezavedno mišljenje (Bion, 1963, Meltzer, 1983, Ogden, 1996).

Vstop v psihoterapevtsko obravnavo intenzificira sanjanje kot nezavedno mišljenje. Ključno vlogo pri tem igra odnos s psihoterapevtom – tistim, ki spremlja klientovo doživljanje, čustvovanje in razmišljanje in ga s svojo mentalno prisotnostjo spodbuja k osmišljanju sebe.

Ko se proces psihične predelave zažene med seanso, se kot verižna reakcija nadaljuje tudi med srečanji – pretežno preko sanjanja kot nezavednega mišljenja. Tako se intenzivira tudi nočno sanjanje in klienti postajajo bolj pozorni na svoje sanje, ki jih radi prinesejo v terapijo.

Obravnava sanj preko odnosa s terapevtom je tako eden izmed možnih načinov poglabljanja v klientov psihični svet. Je košček sestavljanke, ki nas lahko preko klientovega prostega asociiranja ter analitikovega osmišljanja doživljanja klienta pelje do postopnega vpogleda v analizantovo notranje življenje.

Posebno vlogo pri tem imajo sanje, v katerih se prostorsko odraža klientov notranji svet. Med obravnavo se prav te sanje lahko transformirajo. Ruševine hiš, temačni in hladni prostori, v katerih bivajo grozeča, bizarna bitja, se preoblikujejo v svetlejše in prostornejše hiše v izgradnji, ki jih naselijo bolj prijazne in dobronamerne osebe. Med obravnavo se psihoterapija kot prostor zase – za osmišljanje, čustvovanje in doživljanje sebe preko odnosa z drugim – ponotranji in se postopoma doživlja kot varen in sprejemajoč notranji dom.

 

Lilija Varjačić Rajko, univ. dipl. psih., psihoanalitična psihoterapevtka, učna psihoanalitičarka in supervizorka, je slovenska psihoanalitičarka IPA, po rodu iz Rusije. Študij psihologije ter podiplomski študij iz psihoanalitične psihoterapije je opravila v Moskvi, kjer je pred več kot dvajsetimi leti začela s psihoterapevtsko prakso. Izobraževanje iz psihoanalize po standardih IPA (Mednarodnega psihoanalitičnega združenja) je zaključila leta 2010 in nato postala članica Hrvaškega psihoanalitičnega društva, v katerem je učna psihoanalitičarka in supervizorka. Dela v Ljubljani v zasebni Psihoanalitični ordinaciji (www.psihoanalitik.si). Ima psihoanalitično in psihoterapevtsko prakso, je predavateljica ter vodja kliničnih skupin in supervizije. Soustanovila je Slovensko društvo za psihoanalitično psihoterapijo (SDPP), kjer je učna psihoterapevtka, supervizorka in aktualna predsednica Odbora za izobraževanje.