DISKUSIJA

PETEK, 4. 6. 2021

od 13.30 do 15.30

 

 

Mag. Miran Možina in dr. Stefano Carta: Darilo psihoterapije: Kako ponovno vzpostaviti medsebojno komunikacijo in sodelovanje v času polarizacij?

(Diskusija bo potekala v angleškem jeziku brez prevoda.)

 

Sociolog Francis Fukuyama je poudaril, da se je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v zahodnih družbah pri prehodu iz industrijske v informacijsko družbo zgodila »velika motnja« s stranskimi učinki: naraščajoča neenakost, revščina, zdravstvene težave, velike spremembe v rodnosti in družinski strukturi, zmanjševanje ravni zaupanja (družbeni kapital) in zmaga individualizma nad skupnostjo. Množično proizvodnjo kot osnovo bogastva, političnega vpliva in družbene interakcije je nadomestilo znanje.

Koronska kriza je kot lupa, ki nam kaže, kakšni so naši družbeni odnosi. Ali nam je usojeno drseti v vedno večjo polarizacijo med bogatimi in revnimi, redno in negotovo zaposlenimi, moškimi in ženskami, starimi in mladimi, belimi in črnimi, ali obstaja razlog za pričakovanje, da je »motnja« zgolj začasno stanje in da se bodo družbe prevrednotile (preuredile) same? In če bi lahko prišlo do prevrednotenja (preurejanja), kakšno obliko bodo prevzele?

V Sloveniji so psihoterapevti pripadniki marginalizirane, politično zapostavljene manjšine. Na ta marginalizirani položaj ne moremo gledati le kot na slabost, temveč kot prednost ali dragoceno priložnost, kajti zgodovina naše civilizacije je polna primerov, ko so manjšine ustvarjale alternativne pripovedi in dejanja, ki so prispevala k svobodi, enakosti, pravičnosti in bratstvu. Psihoterapevti lahko veliko ponudijo. Eden od darov psihoterapije v času naraščajočih polarizacij je lahko premislek o naših operacijah v smislu kartezijanskega dualizma uma proti materiji, posameznika proti družbi, osebnega proti političnemu, intimnega proti javnemu, psihološkega proti socialnemu, Boga proti človeku, elite proti ljudem, izbrane rase proti drugim, naroda proti naciji in človeka proti okolju.

Po Grahamu Barnesu je zdravilno sporočilo psihoterapije, da je duševna bolezen ali psihopatologija prekinitev komunikacije med ljudmi, psihoterapija pa omogoča komunikacijo in zdravljenje s pomočjo komunikacije.

Večina svetovnih težav izvira iz pomanjkanja medsebojne komunikacije in sodelovanja. Psihoterapija bi morala biti zgled, kako bi lahko medsebojno komunikacijo in sodelovanje ponovno vzpostavili s prepričevanjem, in ne s silo, kajti civilizacija se je začela, ko je komunikacija s prepričevanjem nadomestila surovo silo. Civilizacija se oblikuje prek mrež pogovorov in jezika prepričevanja.

Razprava o teh temah bo vključevala opis številnih oblik povezanosti in komunikacije, izraženih s tem, kar Bion imenuje »jezik dosežkov« v psihoterapiji, svetovanju ali asistenci v družbenopolitičnem okviru.

Razlikovali bomo med »izvajati psihoterapijo« in »delovati psihoterapevtsko«, iz česar bomo izpeljali razpravo o naravi specifične pravice do katerekoli psihoterapevtske intervence, zlasti v luči vprašanja »psihiatrizacije«.

Predstavili in obravnavali bomo klinične in neklinične primere.

 

Mag. Miran Možina, dr. med., specialist psihiater in psihoterapevt, je od leta 1986 do 1992 delal v psihiatrični bolnici Vojnik pri Celju, nato pa je svojo delovno pot nadaljeval v svoji zasebni psihoterapevtski praksi v Ljubljani, do 1997. leta. V letih od 1994 do 2008 je delal kot asistent na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani, od 1983 do 2006 pa vodil razne dobrodelne projekte psihosocialne pomoči za otroke, mladostnike, njihove družine in za uporabnike psihiatrije v Društvu ODMEV ali pri njih sodeloval. Leta 2003 je prejel Evropsko diplomo za psihoterapijo (EDP) Evropskega združenja za psihoterapijo (EAP). Od leta 2008 do septembra 2013 je bil direktor Slovenskega inštituta za psihoterapijo. Je direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda. Od leta 1998 do 2006 je bil podpredsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), nato do 2009 njen predsednik. Je ustanovitelj in odgovorni urednik Slovenske revije za psihoterapijo Kairos. Leta 2007 je dobil zlato priznanje SKZP za razvoj psihoterapije.

 

 

Dr. Stefano Carta, profesor za dinamično in klinično psihologijo ter etnopsihologijo na Univerzi v Cagliariju v Italiji, analitični psiholog. Kot psiholog in jungovski analitik je diplomiral na Inštitutu C. G. Junga v Zürichu v Švici. Živi med Rimom in Cagliarijem v Italiji. Je profesor za dinamično in klinično psihologijo ter etnopsihologijo na Univerzi v Cagliariju v Italiji. Specializiral se je za psihosomatsko medicino, geštalt, bioenergetsko psihoterapijo, sistemsko družinsko terapijo in analitično psihologijo. Deluje kot povezovalni član Mednarodnega združenja analitične psihologije v Sloveniji.

Je častni profesor na Oddelku za psihoanalitične študije Univerze v Essexu v Veliki Britaniji, član Centra za travmo, azil in begunce Univerze v Essexu v Veliki Britaniji, član Mednarodnega združenja za analitično psihologijo in Združenja za analitično psihologijo v Italiji (AIPA), najstarejšega jungovskega psihoanalitičnega združenja v Italiji, katerega predsednik je bil v letih 2002–2006. Bil je predstavnik Italije pri Mednarodni zvezi psiholoških znanosti pri Združenih narodih in svetovalec za Unesco, za katerega je izdal tri zvezke z naslovom Psihologija za Enciklopedijo sistemov za podporo življenju.

Leta 1993 je v Italiji ustanovil prvo raziskovalno skupino za etnopsihologijo, ki se ukvarja s kliničnimi posegi in znanstvenimi raziskavami na tem področju. Kot svetovalec se je ukvarjal z etnopsihologijo v begunskem taborišču Daadab v Keniji in v Ruandi. Nadzira in izvaja svetovalne dejavnosti in psihoterapijo z migranti v Italiji ter nadzoruje več centrov, ki spadajo v nacionalni sistem za zaščito azilantov in beguncev (»Sistema di protezione per richiedenti asilo e rifugiati«).

Je glavni urednik najstarejše jungovske revije v Italiji – Rivista di Psicologia Analitica, šest let (2013–2019) pa je deloval tudi kot namestnik urednika za European Journal of Analytical Psychology. Gostoval je v Nemčiji, Švici, Veliki Britaniji, ZDA, na Japonskem, v Sloveniji, Grčiji in na Danskem ter objavil več kot 90 člankov in knjig. Leta 2019 je bil gostujoči profesor na Univerzi v Kjotu na Japonskem. Oktobra 2020 je bil soorganizator konference o analizi in aktivizmu v San Franciscu v ZDA.