PETEK, 6. 11. 2020
od 9.30 do 11.30
Prof. dr. Snežana Milenković: Vodič za psihoterapevte: izzivi poklica
(Predavanje bo potekalo v srbskem jeziku brez prevoda.)
Biti psihoterapevt in ukvarjati se s psihoterapijo je velik izziv. Na eni strani imamo pomembnost opravljanja tega pomagajočega poklica, na drugi strani pa razkorak med samim poklicem in ljudmi, ki se s tem ukvarjajo. Večji del razkoraka izhaja iz nezadostnega poznavanja bistva psihoterapije, njenih ciljev in dometa, kar odpira prostor za predpostavke in fantazije, stereotipe in predsodke. Obstajajo tudi različni miti o psihoterapevtu, ki odražajo omenjeno ambivalenco (mit o popolnosti psihoterapevta – kot vsemogočnega, vsevednega, nezmotljivega in odpornega proti človeškim problemom, in na drugi strani mit o psihoterapevtu kot o »ranjenem celilcu«, ki zdravilo za svoje zgodnje psihološke izkušnje najde v svojem profesionalnem delu). Na ta poklic so vezana tudi pričakovanja družbe, družbenega položaja za samostojni poklic pa še vedno ni. In to kljub dejstvu, da na Dunaju stoji prva zasebna univerza za psihoterapijo (SFU – Sigmund Freud University) že od leta 2004, da je poklic priznan (ali v procesu priznavanja v Evropi) kot nov v več kot desetih evropskih državah in da obstajajo podobne univerze SFU tudi v drugih evropskih državah oz. mestih (na Dunaju, v Parizu, Berlinu, Ljubljani, Milanu, Linzu).
Ugotovimo lahko, da proces psihoterapije teče v dve smeri. Ena je terapevtov vpliv na klienta, druga pa povraten vpliv klienta na terapevta. Kontinuirano prisostvovanje človeški bolečini in destrukciji, na kateri ni hitrega in neposrednega odgovora, v okolju, ki je glede tega pogosto nezadostno ozaveščeno ali neobčutljivo, pušča na terapevtu kumulativni stresni učinek, ki se lahko odraža v emocionalni izčrpanosti in demoralizaciji. Oblike profesionalnega tveganja so različne, med njimi je najpogostejši profesionalni stres, ki se v psihoterapiji najpogosteje opisuje kot:
1. empatična utrujenost (povezana s pretirano empatijo ali identifikacijo s klientom);
2. posredna travmatizacija kot človeška posledica zavedanja realnosti travme in spoprijemanja z njo;
3. sekundarna travmatizacija kot naravna posledica tega, kar se dogaja med travmatizirano osebo in tisto, ki je ob njej, in ni omejena samo na psihoterapevtski odnos, ampak jo lahko najdemo v kateremkoli odnosu;
4. sindrom izgorelosti (burnout) kot stanje psihične in emocionalne izčrpanosti zaradi prevelikih zahtev, ki so postavljene pred posameznika glede na njegovo moč in sposobnosti, ko gre čez meje razpoložljive energije, v kar nima uvida ali pa vse skupaj zanika.
Poleg omenjenih profesionalnih tveganj se bom v predavanju dotaknila tudi pozitivnih izzivov, ki jih lahko razumemo kot preventivne, kot je skrb zase. Skrb zase na profesionalnem področju predvideva tudi negovanje svojih profesionalnih kapacitet z izborom kakovostnega izobraževanja in treningov (predvsem delo na sebi/osebna analiza), kontinuiran profesionalni razvoj, supervizijo in konzultacije, tudi po pridobitvi licence. V osebnem načrtu skrbeti zase pomeni negovati svoje telo, svoje občutke, svoje relacije (kar vključuje poleg telesnih in psihičnih tudi duhovne).
Na koncu predavanja se bom dotaknila tudi šolanja psihoterapevtov – pogojev, ki jih je treba izpolniti, da bi postali zreli terapevti, in ne »toksični« (Goldberg). Omenila bom nekatere klasike psihoterapije, predvsem Rogersa in pogoje, ki jih navaja za psihoterapevte, ter sodobnejše, kot so Daniel Siegel, John Prendegrast, Peter Fener, Sheila Krystal in John Welwood, ki vse bolj zastopajo koncept čuječega (mindful) terapevta, ki je predvsem sočuten, ozaveščen, avtentičen.
Prof. dr. Snežana Milenković je klinična psihologinja, psihoterapevtka in supervizorka, doktorica medicine in redna profesorica psihologije na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Novem Sadu. Svojo profesionalno pot je posvetila poučevanju, praktičnemu delu in raziskovanju psihoterapije. Napisala je čez 200 člankov o teoriji in psihoterapevtski praksi in je avtorica knjig Vrednosti savremene psihoterapije, Psihoterapija i duhovnost, Duša misli u slikama – Integrativna art psihoterapija. Trenutno pripravlja Knjigo o tišini – Fenomenologija tišine. Veliko se ukvarja s preventivo na področju duševnega zdravja ter promocijo pozitivne psihologije in psihoterapije, ki prispeva k zdravju, rasti in razvoju osebnosti. Kot integrativna art psihoterapevtka povezuje različne psihoterapevtske šole, smeri, metode in tehnike: psihoanalitične, eksistencialno-fenomenološke, transakcijsko analitične, geštaltistične, kognitivno-vedenjske, sistemsko družinske, telesne in kreativno umetniške.
Je ena od ustanoviteljic in častna predsednica Zveze društev psihoterapevtov Jugoslavije (Srbije), ustanoviteljica in predsednica srbskega društva za integrativno art psihoterapijo, članica EAP ter številnih drugih strokovnih organizacij s področja psihoterapije.