Dr. Ivana Kreft Hausmeister,

spec. klin. psih.,
geštalt izkustvena psihoterapevtka,
predsednica Programskega odbora 17. Študijskih dnevov za psihoterapijo SKZP

 

Številni ljudje, zaposleni v poklicih pomoči, kot so socialni_e­ delavci_ke­ ali psihologi­_nje, so že doživeli utrujenost zaradi sočutja, ki ga čutijo do svojih varovancev_k (Norcross in Guy, 2007). Delo so si izbrali, da bi pomagali drugim in zanje skrbeli. Vendar pa je lahko skrbi za druge preveč in skrbi zase premalo, kar nas privede do utrujenosti iz sočutja ali izgorelosti.

 

Tudi psihoterapevti_ke težko usklajujemo skrb za druge s skrbjo zase. V različnih raziskavah so psihoterapevti­_ke poročali o zmerni do visoki stopnji izgorelosti (Simionato in Simpson, 2018). Nižja starost, manj delovnih izkušenj in čezmerna vpletenost v težave klientov_k predstavljajo osebne dejavnike tveganja za doživljanje visokega stresa in izgorelost med psihoterapevti_kami.

Tako lahko domnevamo, da smo mnogi izmed nas že doživeli stanje utrujenosti in izgube zadovoljstva z delom ali celo življenjem, pri katerem nas trpljenje klientov_k obremenjuje in ne moremo več pokazati empatije, čeprav je bil ravno to včasih vir smisla v našem življenju. Preveč smo izčrpani, da bi skrbeli za druge, vendar si ne dovolimo, da bi si oddahnili od dela. Pomanjkanje energije skušamo nadoknaditi s športom, pitjem veliko kave ali jemanjem zdravil. Nekateri hodijo po poti, ki vodi do izgorelosti, doživljajo tesnobo, pogosto zbolevajo, so razdražljivi in ​​nenehno pod pritiskom, da opravijo vse delo. In četudi to ni naš namen, lahko v takem stanju prestopimo meje profesionalnosti in prekršimo etična načela.

Podobno so Pope, Tabachnick in Keith-Spiegel (1987) ugotovili, da kar 59,6 % anketiranih strokovnjakov_inj za duševno zdravje opravlja delo, čeprav so se zavedali, da doživljajo duševno stisko in so neučinkoviti. Kar 85 % istih strokovnjakov_inj je ocenilo, da je takšno ravnanje neetično.

Vendar to ni le naša odgovornost in ni le naš značaj tisti, ki nas sili v opisano vedenje.

Za mnoge od nas je naše delovno okolje postalo prenaporno zaradi zahtevanih dolgih ur dela brez daljšega odmora. Podpora kolegov_ic, ki smo jo nekoč imeli, se je marsikje spremenila v tekmovalnost med nami. »Kdo dela več?« V večini delovnih okolij v ospredju nista več kakovost in zadovoljstvo delavcev, temveč dobiček ali učinkovitost. Dodatno so delovno okolje spremenili tudi ukrepi za omejevanje širjenja virusa.

Kako lahko torej dovolj dobro opravimo svoje delo in hkrati poskrbimo zase? Mislim, da je odgovor na to vprašanje za vsakega od nas drugačen. Po drugi strani pa obstajajo raziskave, ki ugotavljajo, da so nekatere strategije univerzalno učinkovite. Odgovor naj bi bil v prakticiranju sočutja do sebe, empatiji in v ustvarjanju občutka pripadnosti ljudem, ki nam lahko nudijo praktično in čustveno podporo, ko smo v stiski (Zessin, Dickhauser in Garbade, 2015; Li, Early, Mahrer, Klaristenfeld in Gold, 2014; Neff in Germer, 2013; Neff, Rude in Kirkpatrick, 2007).

Zanimivo je, da so to sposobnosti, ki nam omogočajo navezovanje stika s sabo in z drugimi. Torej bi odgovor lahko bil v iskanju ravnovesja med skrbjo zase in skrbjo za druge. Učna terapija, intervizija in supervizija niso le zahteve za zapolnitev ur za strokovni razvoj. To so tudi ključne ure za izstop iz vloge »zdravilca« s pomočjo izkušenih sodelavcev_k, ki nam lahko pomagajo uravnotežiti potrebo po skrbi za druge in zase.

Psihologi_nje na usposabljanju, ki izvajajo več skrbi zase, poročajo, da se počutijo manj v stiski in bolj zadovoljni z življenjem (Colman, Echon, Lemay, McDonald, Smith, Spencer in Swift, 2016). Študenti_ke babištva, svetovanja in psihoterapije, ki poročajo o sočutju do sebe, poročajo o manj utrujenosti in izgorelosti; tisti, ki so do sebe manj sočutni in se obsojajo, pa, nasprotno, poročajo o več znakih izgorelosti, slabšem počutju in utrujenosti zaradi sočutja (Beaumont, Durkin, Hollins Martin in Carson, 2016).

Raziskave kažejo tudi, da lahko empatija prepreči izgorelost (Thirioux, Birault in Jaafari, 2016). Na prvi pogled se zdi to morda protislovno, saj lahko delo z ljudmi v stiski povzroči utrujenost zaradi sočutja. Toda sočutje ni enako empatiji. Empatija je sposobnost vživljanja v čustveno stanje drugih ljudi, vendar brez želje, da bi rešili njihove težave, tako kot je to značilno za sočutje. Pri svojem delu na področju paliativne oskrbe sem doživela spremembo, potem ko sem lahko prakticirala empatijo do otrok v zadnjih življenjskih obdobjih in njihovih družin. Na svoje presenečenje sem postala zaščitena pred občutkom stiske ali preobremenjenosti, ko sem se s pomočjo aktivnega poslušanja in brez potrebe po reševanju tujih težav resnično povezala z drugo osebo v stiski. Moja izkušnja je, da se moramo najprej umakniti sami s seboj, nato pa se lahko povežemo z drugimi.

Letos vam bomo Študijske dneve zaradi epidemiološke situacije prvič ponudili v spletni obliki. Pretehtali smo možnosti in se naposled odločili, da dogodka ne odpovemo, saj menimo, da gre za temo, ki je v trenutnem času še kako aktualna. Zaposleni v poklicih pomoči potrebujemo znanje in veščine, da bomo v skrbi za drugega znali ustrezno poskrbeti tudi zase.

 

Vabljeni, da se nam pridružite.

 

 

 

Viri:

Barnett, J. E., Baker, E. K., Elman, N. S., in Schoener Walk, G. R. (2007). In Pursuit of Wellness: The Self-Care Imperative. Professional Psychology: Research and Practice; l. 38, št. 6: 603–612.

Beaumont, E., Durkin, M., Hollins Martin, C. J., Carson, J. (2016). Measuring relationships between self-compassion, compassion fatigue, burnout and well-being in trainee counsellors and trainee cognitive behavioural psychotherapists: a quantitative survey. Counselling and Psychotherapy Research. 16 (1): 15–23.

Colman, D. E., Echon, R., Lemay, M. S., McDonald, J., Smith, K. R., Spencer, J., in Swift, J. K. (2016). The efficacy of self-care for graduate students in professional psychology: A meta-analysis. Training and Education in Professional Psychology, 10 (4): 188–197.

Germer, C. K., in Neff, K. D. (2013). Self-compassion in clinical practice. Journal of Clinical Psychology; 69 (8): 856–67.

Li, A., Early, S. F., Mahrer, N. E., Klaristenfeld, J. L., in Gold, J. I. (2014). Group Cohesion and Organizational Commitment: Protective Factors for Nurse Residents’ Job Satisfaction, Compassion Fatigue, Compassion Satisfaction, and Burnout. Journal of professional nursing: official journal of the American Association of Colleges of Nursing; 30 (1): 89–99.

Neff, K. D., Rude, S. S., in Kirkpatrick, K. L. (2007). An Examination of Self-Compassion in Relation to Positive Psychological Functioning and Personality Traits. Journal of Research in Personality, 41: 908–916.

Norcross, J. C., in Guy, J. D. (2007). Leaving it at the office: A guide to psychotherapist self-care. New York: Guilford Press.

Pope, K. S., Tabachnick, B. G., in Keith-Spiegel, P. (1987). Ethics of Practice: The Beliefs and Behaviors of Psychologists as Therapists. American Psychologist; 42 (11): 993–1006.

Simionato, G. K., in Simpson, S.^. (2018). Personal risk factors associated with burnout among psychotherapists: A systematic review of the literature. Journal of Clinical Psychology; 74 (9): 1431–1456.

Thirioux, B., Birault, F., in Jaafari, N. (2016). Empathy Is a Protective Factor of Burnout in Physicians: New Neuro-Phenomenological Hypotheses Regarding Empathy and Sympathy in Care Relationship. Frontiers in psychology, 7, 763.

Zessin, U., Dickhauser, O., in Garbade, S. (2015). The Relationship Between Self-Compassion and Well-Being: A Meta-Analysis. Apllied Psychology: Health and Well-Being, l. 7, št. 3.