DELAVNICE

NEDELJA, 2.6.2019

9.00–10.30

 

 

1.  Dr. Mark Widdowson: Techniques for overcoming shame 

DELAVNICA (delavnica bo potekala v angleškem jeziku)

 

Udeležencem delavnice bo dana priložnost, da raziščejo, kako lahko človek na različne načine obvlada globoki sram.

 

Dr. Mark Widdowson, PhD, MSc, ECP, TSTA℗, je docent za predmet Svetovanje in psihoterapija na Univerzi Salford v Manchestru (Združeno kraljestvo). Kot član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva ima ob akademskem delu tudi zasebno prakso za posameznike in za pare v središču Manchestra. Je avtor knjig Transactional Analysis: 100 Key Points and Techniques ter Transactional Analysis for Depression: A Step-by-Step Treatment Manual. Deli sta izšli pri založbi Routledge. Ob tem tudi aktivno raziskuje. Leta 2014 je prejel Srebrno priznanje EATE. Leta 2017 pa mu je ITAA podelila priznanje za raziskovalne prispevke na področju z dokazi podprte transakcijske analize.

 

 

 

2.  Dr. Tina Rahne Mandelj, dr. Rachel Novšak in doc. dr. Barbara Simonič: Doživljanje svoje ranljivosti pri delu s klienti v relacijski družinski terapiji

PRIKAZ PRIMERA Z DISKUSIJO

 

Relacijsko usmerjene terapije izhajajo iz zavedanja, da je vzpostavljanje in ohranjanje odnosa med terapevtom in klientom tisto osnovno medosebno polje, ki zdravi in ki sistemu omogoča spremembo. Odnose lahko oblikujemo in se zanje kot terapevti odločamo na več ravneh, tudi glede tega, koliko sebe in svoje odprtosti ter pripravljenosti za srečanje damo vanje. Ob močnem terapevtskem procesu, ki se dogaja in nosi potencial za spremembo, smo vanj vzajemno vpeti ter zato hkrati odvisni od svojega pristnega in iskrenega odziva iz trenutka v trenutek, obenem pa tudi izpostavljeni morebitnemu drugačnemu odzivu ali ogroženosti s strani drugega. Tu kot terapevti pridemo do negotovosti, strahu in sramu ob vpetosti v odnos, torej do lastne čustvene ranljivosti, kot jo doživimo ob iskanju stika in odzivih na/od klienta. Poznavanje sedanjega trenutka v terapiji, paralelnih procesov, projekcijske identifikacije, medosebne regulacije čutenj in potrebnosti prepoznavanja in sobivanja v vzajemnem afektu nas v naši terapevtski praksi vodi k večji odgovornosti za vzajemno odprtost, subtilno prepoznavanje procesov in reparacijo zdrsov glede stika v odnosu. Ta nas najprej preseneti in ogrozi, nato pa nam daje uvid in material, da lahko procese zdržimo, ubesedimo in varneje stopamo v odnose z drugim(i).

V prispevku bodo predstavljene izkušnje ob kliničnem delu s klienti, pri čemer bo fokus na doživljanju lastnih napak oz. zdrsov pri oblikovanju in vzdrževanju terapevtskega prostora ter ključnih trenutkov v procesu terapije zaradi srečevanja terapevta z lastno ranljivostjo.

 

Dr. Tina Rahne Mandelj je zakonska in družinska terapevtka in supervizorka na Zakonskem in družinskem inštitutu Novo mesto ter na Zavodu Punčica v Domžalah, predavateljica na SFU Ljubljana. Ima 20 let izkušenj pri delu z ranljivimi skupinami, družinami in posamezniki. Glavne teme njenega znanstvenoraziskovalnega dela so dojemanje in dostop do ranljivosti v odnosih, regulacija strahu in sramu v družini, mladi starši in razvoj partnerstva ter procesi transformacije iz ranjenosti v ranljivost v odnosu do sebe in drugih.

Dr. Rachel Novšak je zakonska in družinska terapevtka in supervizorka na Zavodu Namen v Ljubljani, kjer svoje delo opravlja že 12 let. Glavne teme njenega znanstvenoraziskovalnega in strokovnega dela so spremembe v terapevtskem procesu, transformacija terapevtskega odnosa in razvoj občutka varnosti v medosebnih odnosih, ranljivost, sram ter uporaba igre in igrivosti v terapevtskem odnosu kot podpora terapevtskim spremembam.

Izr. prof. dr. Barbara Simonič je zakonska in družinska terapevtka in supervizorka, ki deluje v okviru Frančiškanskega družinskega inštituta od leta 2004 dalje. Na Teološki fakulteti je predavateljica na drugostopenjskem magistrskem študiju Zakonski in družinski študiji v Ljubljani in Mariboru. Empatija in različne dimenzije medsebojnih odnosov in duhovnosti so glavna tema njenega znanstvenoraziskovalnega in strokovnega dela. Barbara Simonič je avtorica monografije Empatija – moč sočutja v medosebnih odnosih, prav tako pa avtorica in soavtorica več znanstvenih in strokovnih prispevkov ter predavateljica na domačih in tujih znanstvenih in strokovnih srečanjih.

 

Že objavljeno: Simonič, B., Rahne Mandelj, T., in Novšak, R. (2016) Vulnerability as the vitality of therapeutic process. V: The arts of time: relational psychoanalysis and forms of vitality in clinical process (str. 36). Rim: IARPP, junij 2016.

  

 

3.  Miran Možina in Maja Gal Štromar: Ranljivost in avtentičnost: stičišča med psihoterapijo in gledališčem ter literaturo

DELAVNICA

 

Na delavnici se bomo ob vodstvu psihoterapevta in igralke ter pisateljice, ki bosta poskušala dati dober zgled za dialog med psihoterapijo in umetnostjo, teoretično in izkustveno lotili naslednjih vprašanj: Kako lahko psihoterapevt raziskuje lastno ranljivost in razvija avtentičnost s pomočjo gledališča in literature? Kaj pomeni biti avtentičen oziroma uresničevati sebe kot ranljivo bitje v sodobnih družbah, v katerih nas nosi daleč stran od bivanja po človeški meri in po meri narave, katere del smo? Kako je mogoče v zaostrenih družbenih okoliščinah zaradi rastoče neenakosti biti in ostajati avtentičen na tak način, da to spodbuja tudi odpor in upor proti megatrendom poplitvitve naših življenj na različnih ravneh: intelektualni, duhovni in politični? Kako preko razkrivanja človeške ranljivosti in smrtnosti razvijati oblike avtentičnosti, ki ne bodo zašle v egocentrizem, temveč nas bodo povezovale s temami in pokrajinami, ki so širše od nas?

Z narativnega vidika tako psihoterapija kot umetnost danes stojita pred velikim izzivom: kako v psihoterapevtskem in umetniškem dialogu razvijati subtilnejše jezike in govorice, ki nas lahko ponovno vpnejo v ekologijo onkraj jaza?

V teoretičnem delu delavnice bodo prikazana konceptualna stičišča med psihoterapijo in literaturo v zvezi s pristnostjo, ki segajo od antike preko renesanse in razsvetljenstva do današnjih dni in ki so lahko psihoterapevtom v pomoč pri raziskovanju sramu in ranljivosti. V praktičnem delu pa bomo izvedli nekaj vaj, ki jih igralci uporabljajo za samoraziskovanje in opazovanje lastne ranljivosti ter spodbujanje avtentične ustvarjalnosti.

Udeležence delavnice prosimo, naj bodo v udobnih oblačilih (trenirke, hlače, udobne majice, športni copati).

 

Mag. Miran Možina, sistemski psihoterapevt, dr. med., psihiater in psihoterapevt, Fakulteta za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani (SFU Ljubljana). Je vodja izobraževanja iz sistemske psihoterapije na SFU Ljubljana. V Psihoterapevtski ambulanti SFU Ljubljana, kjer dela kot psihiater, psihoterapevt in supervizor, se stalno srečuje s problematiko sramu in ranljivosti.

 

 

 

Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica. Igralka, pesnica in pisateljica, prevajalka, gledališka pedagoginja in režiserka. Študirala je romanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter igro na Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu. Odigrala je 87 vlog, od tega 33 filmskih. Izdala je 13 avtorskih knjig – Goga 66000, Na predpomlad mi reci ti, Že češnječas, Boginja z zamudo-Dea in ritardo, Amigdalino srce, Lju.beznica ali Svetloba po dekretu, Misli name, ko ti je lepo, Potaknjenci, 7 kg do sreče, Črkolandija, monodramo Alma Ajka, dobrodelno pravljico Anina Zvezdica in roman Ženska drugje (nominiran za kresnika 2018). Piše tudi za radio in gledališče.

 

 

 

4.  Dr. Sara Jerebic: Ranljivost in avtentičnost v psihoterapevtskem odnosu z otroki v relacijski družinski terapiji

DELAVNICA

 

Relacijska družinska terapija razume družino kot sistem, v katerem so družinski člani medsebojno povezani in vplivajo drug na drugega. Otrokovo vedenje razume kot odziv na sistemske potrebe, zato je za zagotavljanje sistemskih sprememb pomembno, da so v terapijo poleg odraslih vključeni tudi otroci. Če za odrasle in starejše otroke velja, da podpora v obliki pogovora v psihoterapiji lahko olajša stisko, pa to ne zadostuje za zagotavljanje pomoči mlajšim otrokom in otrokom, ki odraščajo v disfunkcionalnem družinskem okolju. Ti otroci imajo lahko težave pri čustvenem procesiranju. Kar se jim zgodi slabega, prevzamejo nase in krivijo sebe. Ker še ne znajo kognitivno ločiti, kaj je glede njih samih res in kaj ne, imajo lahko napačna prepričanja o sebi. Otroci, ki čustev ne (z)morejo izraziti, se ne počutijo dobro in težko vzpostavijo stik z drugimi, to pa se lahko kaže v vedenjskih, čustvenih in nepojasnjenih zdravstvenih težavah. Da bi lahko navezali stik z drugimi in izrazili blokirana čustva, pa najprej potrebujejo podporo psihoterapevta. Ta s svojo ranljivostjo, empatično držo in avtentičnostjo daje izkušnjo odnosa, ki bo za otroka drugačna in mu bo omogočila izkušnjo varnosti. To pa bo psihoterapevt lahko zagotovil najprej preko stika z lastnim notranjim otokom. Na izkustveni delavnici bodo udeleženci preko različnih ustvarjalnih načinov lahko raziskali ranljivost in avtentičnost. Pridobljeno praktično znanje jim bo v pomoč pri osebni rasti, obenem pa ga bodo lahko uporabili v svoji klinični praksi.

 

Dr. Sara Jerebic je doktorirala iz zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot asistentka sodeluje na magistrskem programu Zakonski in družinski študiji in pri izpopolnjevalnem programu Zakonska in družinska terapija, kjer poučuje terapevtsko obravnavo otrok in mladostnikov. Klinično delo opravlja na Družinskem inštitutu Bližina. Je članica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije, ki ji je podelilo nazive zakonska in družinska terapevtka, supervizorka in učiteljica. V soavtorstvu je izdala knjigo Bližina osrečuje (2017) in objavila poglavje v znanstveni monografiji z naslovom Terapevtska obravnava otrok v relacijski družinski terapiji (2015).

 

 

 

5.  Dr. Aleksandra Schuller: (Ne)gotovost uvida in udejanjena/utelešena umetnost refleksije

PREDSTAVITEV SUPERVIZIJSKEGA PRISTOPA IN DELOVNA PREZENTACIJA

 

Včasih se zdi, da se v refleksiji svoje strokovne prakse najbolj zanašamo na miselno analizo neke supervizijske teme oziroma vprašanja. Senčni vidik tovrstnega in nedvomno tudi kulturno pogojenega razumevanja refleksije je, da nas lahko zadržuje znotraj okvirov znanega, postavi pred skušnjavo predvidljivega in preuranjenega sklepanja ter omeji možnosti uvidov v kompleksnost obravnavane teme.

Prispevek predstavi Ustvarjalno supervizijo, transmodalitetni in transprofesionalni supervizijski pristop, katerega posebnost in (ne)gotovost je, da se v njem kar najbolj enakovredno prepletajo t. i. utelešeni/udejanjeni načini refleksije in miselna (avto)refleksija/analiza.

Ustvarjalna supervizija poudarja mnogoplastnost in večperspektivnost: uvidi v različne vidike supervizijskega gradiva se dogajajo skozi dopuščanje, da se obravnavana tema najprej utelesi oziroma udejanji; šele potem nastopi miselna analiza tega, kar se je izrazilo v procesu ustvarjalnega raziskovanja. To je celovit supervizijski pristop, ki se razlikuje od občasne uporabe t.i. kreativnih tehnik v primarno pogovornih oblikah supervizije.

Ustvarjalno-refleksivni proces poteka v obliki dejavnosti, kot so risanje, pisanje, raziskovanje preko zvoka in telesa/gibanja, pripovedovanje zgodb in igra vlog, ter s pomočjo različnih projekcijskih in konkretizacijskih tehnik: uvidi vznikajo, če nam v tem procesu uspe ohranjati pozicijo nevédenja in osredotočenost na to, kar se hkrati ustvarja in razkriva pred nami.

Del predstavitve bo tudi demonstracija nekaterih metod Ustvarjalne supervizije. Udeleženci naj s seboj prinesejo risalne liste in komplet suhih barvic, voščenk ali flomastrov.

 

Dr. Aleksandra Schuller, ustanovna članica in predsednica Združenja plesno-gibalnih terapevtov Slovenije, je magistrica pomoči z umetnostjo, specializirana za jungovski pristop Avtentično gibanje (Authentic Movement) in Ustvarjalno supervizijo (Creative Supervision). V zasebni praksi se osredotoča na individualno/skupinsko umetnostnoterapevtsko delo z odraslimi in transmodalitetno/transprofesionalno Ustvarjalno supervizijo, delno pa je zaposlena kot visokošolska učiteljica Univerze na Primorskem. Vsem oblikam njenega strokovnega delovanja je skupno (samo)raziskovanje s pomočjo umetnostnih izraznih sredstev in izkustvo/razumevanje ustvarjalnega procesa kot utelešene/udejanjene prakse refleksije.