SOBOTA, 1.6.2019

11.30–13.00

 

 

1. Barbara Fitzgerald: Inhibition and Creativity in the Therapeutic Space 

DELAVNICA (delavnica bo potekala v angleškem jeziku)

 

Barbara bo udeležencem z veseljem ponudila priložnost aktivnejšega vključevanja v teme, ki bodo prisotne na predhodnem predavanju, z reflektivno in izkustveno obravnavo. Črpajoč iz palete različnih tradicij – s psihoanalitične, integrativne ter somatske perspektive – bo spodbujala udeležence in udeleženke k aktivni udeležbi in vključitvi v evokativen in poživljajoč proces.

Z Barbaro bomo raziskovali:

• dialoške in nezavedne procese, ki lahko v psihoterapevtskem odnosu vodijo do slepe ulice in odpora;
• zaviralne in ustvarjalne polarnosti v terapevtu/-ki;
• sram in krivdo;
• udeleženci/-ke bodo povabljeni k refleksiji tega, kar v njih vznika ob raziskovanju lastnega odnosa do ranljivosti in sramu ter ob iskanju radikalne resnice. Kaj nas vabi k nadaljevanju?

Spregovorili bomo o tem, kaj daje moč, veščino in življenje našemu kliničnemu delu, ter o negovanju naših domiselnih in ustvarjalnih kapacitet, ki nam kot psihoterapevtom in analitikom omogočajo prožnost v naših praksah.

 

Barbara Fitzgerald, psihoanalitična psihoterapevtka, je akreditirana psihoanalitičarka, psihoterapevtka, družinska in učna terapevtka ter supervizorka z zasebno psihoterapevtsko prakso v Dublinu. Je diplomantka Trinity Collegea v Dublinu in ustanovna članica Evropske konfederacije psihoanalitičnih psihoterapij (ECPP), njena pretekla predsednica (2012–2016) in aktualna članica njenega upravnega odbora. Je mednarodna izvedenka za psihoanalizo v Odboru za učne standarde pri Evropski zvezi za psihoterapijo (EAP), članica Uredniškega odbora Mednarodnega zbornika za psihoterapijo (IJP) in njegova recenzentka. V preteklosti je predsedovala Irskemu svetu za psihoterapijo (ICP) in njegovi psihoanalitični sekciji.

 

 

 

2. Dr. Aleksandra Schuller: Paradoks avtentičnosti: o teoriji in praksi Avtentičnega gibanja

PREDAVANJE Z DELOVNO PREZENTACIJO

 

Avtentično gibanje (AG) je ime enega izmed osrednjih pristopov v sodobni plesno-gibalni (psiho)terapiji, ki je zaradi svojih izhodišč v Jungovi tehniki aktivna imaginacija znan tudi kot gibanje v globini, gibalna oblika aktivne imaginacije oziroma gibalna imaginacija. Prispevek se ukvarja s paradoksom avtentičnega, kot se kaže v teoriji in praksi AG oziroma že v samem poimenovanju te discipline.

Za AG je značilna neusmerjajoča in nepresojajoča prisotnost zunanje priče (terapevta) gibalni sekvenci klienta: oba akterja diade AG (imenovana gibalec in priča) se neizogibno srečujeta z (ne)znanim in z ranljivo razprtostjo za vse, kar se lahko izkusi/udejanji/ozavesti v procesu gibanja ali mirovanja. Praksa Avtentičnega gibanja nas metaforično in dejansko sooča z vprašanjem, ali sploh obstaja gibanje, ki ni (ne)predvidljivo avtentičen izraz gibalčevega doživljanja v danem trenutku. AG na to odgovarja z refleksijo neposredne izkušnje protislovja, s katerim se srečamo, ko nekaj poskusimo opredeliti kot avtentično, pa tudi z razmislekom o paradoksni naravi vseh fenomenov, vsega v vsem/vseh.

Udeleženci bodo povabljeni k osebni izkušnji Avtentičnega gibanja v mali skupini gibalcev in prič, ki ji bo sledilo tudi pričevanje, za AG značilna oblika ubesedovanja/refleksije utelešenega védenja/kinestetičnega izkustva.

Sodelujoče prosimo, da se predstavitve udeležijo v udobnih oblačilih, ki omogočajo kar najbolj svobodno gibanje. Gibali se bomo v nogavicah ali bosi. S seboj prinesete tudi par belih risalnih listov in suhe barvice ali voščenke.

 

Dr. Aleksandra Schuller, ustanovna članica in predsednica Združenja plesno-gibalnih terapevtov Slovenije, je magistrica pomoči z umetnostjo, specializirana za jungovski pristop Avtentično gibanje (Authentic Movement) in Ustvarjalno supervizijo (Creative Supervision). V zasebni praksi se osredotoča na individualno/skupinsko umetnostnoterapevtsko delo z odraslimi in transmodalitetno/transprofesionalno Ustvarjalno supervizijo, delno pa je zaposlena kot visokošolska učiteljica Univerze na Primorskem. Vsem oblikam njenega strokovnega delovanja je skupno (samo)raziskovanje s pomočjo umetnostnih izraznih sredstev in izkustvo/razumevanje ustvarjalnega procesa kot utelešene/udejanjene prakse refleksije.

 

 

3. Ana Grego Stojović: Delo s sramom na skupinski terapiji

IZKUSTVENA DELAVNICA

 

V skupinski terapiji bi za sram lahko načrtovali poseben sedež v krožni postavitvi – skupaj z zavistjo in ljubosumjem je namreč pogosto prisoten »gost« na seansah. Nelagodje, ki ga sram prinaša s seboj, terapevt in drugi člani skupine najpogosteje spodbudijo popolnoma nehote in nezavedno. Klienta tako lahko vodijo v doživljanje sramu prijaznost, prevelika pozornost, vpletenost ali ustrežljivost, ki jo izraža psihoterapevt ali član skupine; lahko je to nespretno oblikovano vprašanje ali pripomba, ki jo klient razume kot vrednostno sodbo, itd. Dodatni sprožilni dejavniki, ob katerih klienti doživljajo sram, so psihoterapevtovo vodenje skupine, osebna zgodovina klientov, nejasen ali nestabilen okvir, zaznan neenak status članov v skupini, konflikti v skupini in neustrezna skupinska dinamika. Klienti v soočanju s svojim sramom niso osamljeni. Zaradi intenzivnosti aktivacije nezavednih procesov v skupini ima lahko poleg klientov svojo izkušnjo sramu tudi psihoterapevt (in kasneje preko paralelnega procesa morda tudi njegov supervizor). Zdi se torej, da je sram neizogibna individualna in kolektivna izkušnja na skupinski terapiji.

V skupinski terapiji želimo sram in z njim povezano nelagodje uporabiti kot del konstruktivnega procesa predelave informacij: krhek del sebe, ki se ob sramu čuti nemočnega, nesprejetega in nevrednega, klienti kot pomemben del zgodbe o svoji preteklosti spoštljivo integrirajo in kasneje vidijo kot koristnega.

Na izkustveni delavnici se bomo posvetili raziskovanju načinov, ki nam pomagajo sočutno delati s sramom v settingu skupinske psihoterapije.

 

Ana Grego Stojović, univerzitetna diplomirana psihologinja, integrativna psihoterapevtka (IIPA, EAIP), supervizorka v treningu. Kot »ljubezenska migrantka« je vrsto let živela in delala v svoji zasebni praksi za individualno in skupinsko psihoterapijo v Črni gori, zadnji dve leti na Slovaškem. V svoji praksi se pogosto srečuje s klienti, ki prihajajo iz različnih kulturoloških ozadij in geografskih območij, in z njimi raziskuje tematike identitete, pripadanja, nomadstva, življenjskih sprememb. Prav ta povečana »mobilnost« in z njo povezani fenomeni (upanje in pričakovanja, odnos do asimilacije v novem okolju, čustveni odziv na spremembe) nas v današnjem svetu pomembno zaznamujejo in identitetno oblikujejo – naše kliente v psihoterapiji in nas kot psihoterapevte.

 

 

4. Tanja Krist, Alenka Somensary: Sram in bolezni, ki jih lahko vidimo

DELAVNICA

 

Avtorici bosta teoretično povezali sram z razvojnimi fazami otroka. Podrobneje bosta raziskali vprašanje vplivanja bolezni, ki jih lahko vidimo, na pojavnost sramu v fazi otrokovega razvoja in v odrasli dobi. Predstavili bosta primer otroka s posebnimi potrebami in njegove izzive v stikih z družbo. Posebno pozornost bosta namenili temu, kako se otrok sooča s sramom. Raziskovali bosta tudi, kako se s sramom sooča njegova družina ter kako bolezen vpliva na njihovo doživljanje. Prav tako bosta predstavili primer bolnika s kožnimi boleznimi ter vplive bolezni na njegovo doživljanje bivanja v družbi in njegove bližnje.

Povabili vas bosta k aktivni udeležbi in raziskovanju vašega odnosa do oseb s posebnimi potrebami in bolnikov s kožnimi boleznimi ter vas spodbudili k raziskovanju lastnega odnosa do tistih bolezni, s katerimi se srečujete sami ali vaši bližnji in ki vplivajo na zunanjo podobo.

 

Tanja Krist je certificirana psihoterapevtka TA in prof. športne vzgoje ter dela v zasebni praksi v Naklem. Pri svojem delu povezuje znanje, ki si ga je pridobila na Fakulteti za šport, na programu propedevtike Univerze Sigmunda Freuda in študiju transakcijske analize. Svoje znanje aktivno povezuje. Zanima jo pred vsem psihosomatika ter na splošno povezanost med telesom in psiho. Je aktivna v ozaveščanju družbe o problematiki soočanja bolnikov s kožnimi boleznimi. Raziskuje, kako bolniki doživljajo svojo bolezen in kako bolezen vpliva na njihovo psihološko zdravje.

 

 

Alenka Somensary, je psihologinja in specializantka TA-psihoterapije. Psihoterapevtsko delo opravlja v zasebni praksi v Ljubljani. Pri tem temeljito izkorišča tudi znanje, ki ga je pridobila v okviru svojega dela v zdravstvu, kasneje v CUDV Draga in zdaj v Zavodu Janeza Levca, kjer je zaposlena in kjer uporabnikom, njihovim staršem in zaposlenim nudi podporo preko svetovanja in izvajanja delavnic. Pri psihoterapevtskem delu pa jo zanimajo tudi prilagoditvene motnje, odzivi na stres in povezanost s čustvi. 

 

 

 

 

5. Nataša Prelesnik Korošic: Modrice na duši: Ranljivost skupine (žrtev nasilja), ranljivost (klienta) v skupini, ranljivost (terapevta) pred skupino

PRIKAZ PRIMERA

 

V prispevku bodo predstavljene izkušnje vodenja svetovalne skupine za ženske, žrtve nasilja v družini, v času njihovega bivanja v varni hiši. Prikazana bo dinamika nasilnega odnosa oziroma t. i. krog nasilja. Prav doživljanje občutka ranljivosti in sramu ponuja izhodišče odgovora na vprašanje, zakaj ženska ne odide iz nasilnega odnosa oziroma zakaj odide tako pozno, po številnih »modricah na duši in telesu«. Pot okrevanja je pogosto dolga, izid pa ni vedno gotov.

Na podlagi paradigme integrativne terapije (v nadaljevanju IT) bo prikazano, kako se ranljivost žensk odraža na vseh petih stebrih identitete (steber telesnosti in čustvovanja, steber socialne mreže, steber dela, dosežkov in prostega časa, steber materialne varnosti, steber vrednot).

Pot zdravljenja, podpore in preseganja vloge žrtve vključuje različne oblike intervencij, ki jih lahko v okviru IT razdelimo na področja telesne terapije, psihoterapije, onoterapije, socioterapije in ekoterapije. V prispevku bodo prikazane nekatere izmed njih. Temeljno antropološko in terapevtsko gledanje na človeka v integrativni terapiji namreč je, da je človek telo, duša in duh, bitje v socialnem in ekološkem kontekstu in kontinuumu. Kot pomemben faktor uspešnosti terapije se tudi v kontekstu institucionalnega dela kaže terapevtski odnos, vključno z ranljivostjo in avtentičnostjo terapevta/zaposlenih. Ključna pa je tudi vloga socialnega konteksta in s tem povezanih sistemskih rešitev ali ovir na poti zmanjševanja posledic nasilja v družini.

 

Nataša Prelesnik Korošic je terapevtka (SDP, EDP) integrativne terapije po Petzoldu. Je strokovna vodja varne hiše za ženske in otroke, žrtve nasilja v družini. Izvaja individualno in skupinsko svetovanje za ženske in otroke ter preventivne delavnice za mladostnike.