PETEK, 31.5.2019
14.30 – 16.30
1. Tomaž Flajs: Delo s sramom v geštalt psihoterapiji
DELAVNICA
Cilj delavnice je usmeriti pozornost na tematiko sramu v okviru psihoterapevtske obravnave. Sram je v terapiji pogosto prezrt, vendar lahko pomembno vpliva na dinamiko odnosa med terapevtom in klientom. Prav tako je v jedru mnogih psiholoških težav. Na delavnici se bomo na način izkustvenega učenja poglobili v vprašanji: Kako prepoznati sram? Kaj naj bi kot psihoterapevti vedeli o sramu? Poseben poudarek bo na delu s sramom z vidika geštalt psihoterapije (oz. natančneje – ene od možnih geštalt terapevtskih perspektiv).
Tomaž Flajs, geštalt psihoterapija, prof. franc. in angl., EDP, dipl. GPTI, cert. GATLA, cert. EAGT, geštalt psihoterapevt, SLOGES. Kot psihoterapevt imam dolgoletne izkušnje dela s posamezniki, pari in skupinami. Geštalt terapijo poučujem tudi v tujini kot gost inštitutov v Avstriji, Gruziji, Nemčiji, Rusiji, na Kitajskem in na Hrvaškem. V okviru inštituta GITA poleg psihoterapije, supervizije in edukacije izvajam tudi druge programe za osebno in profesionalno rast. Posebno področje mojega delovanja je tematika moških, o čemer sem pisal tudi v članku Moški in sram.
2. Mateja Vilfan: Sram in samopoškodovanje
PREDAVANJE
Samopoškodbeno vedenje je tema, o kateri težko spregovorimo in se najpogosteje pojavlja v obdobju mladostništva. Meja, ko mladostnik začne s samopoškodovanjem, se iz leta v leto znižuje. Trenutna povprečna starost je 11 let, opažamo pa tudi trend vse pogostejšega pojava tega vedenja pri odraslih osebah. Osebe, ki se samopoškodujejo, so mojstri v skrivanju svojih poškodb in obenem zelo iznajdljivi pri razlagi oziroma pojasnjevanju svojega vedenja ali videza. V veliki večini je to posledica sramu zaradi samopoškodovanja, strahu pred obsojanjem. To pomeni, da okolje zelo težko prepozna prisotnost tovrstnega vedenja in nima možnosti, da se odzove na stisko posameznika.
Na predavanju bomo pregledali osnovne karakteristike samopoškodbenega vedenja in oseb, ki se samopoškodujejo. Posebno pozornost bomo posvetili vlogi svetovalnega delavca oziroma terapevta in načinu dela, ki omogoča, da se v svetovalnem ali terapevtskem odnosu soustvarja prostor za sram, ranljivost in avtentičnost obeh, zlasti pri delu s še posebej ranljivimi družbenimi skupinami.
Mateja Vilfan, geštalt izkustvena družinska terapija in psihoterapija; univ. dipl. socialna delavka, Sloges. Imam 11 let izkušenj svetovalnega dela z mladimi, ki se samopoškodujejo, ter izvajanja strokovnih seminarjev, delavnic na temo samopoškodovanja, samomorilnosti in tveganih vedenj mladih. Svetovalno delo s posamezniki in družino izvajam tudi v društvu Legebitra, kjer sem strokovna vodja programa Svetovanje in samopomoč za istospolno usmerjene.
3. Dr. Urša Pogačar: Avtentičnost v psihoanalitični psihoterapiji
PREDAVANJE Z DISKUSIJO
Avtentičnost, empatija in brezpogojno sprejemanje so trije atributi, ki so po Rogersovem mnenju potrebni za uspešen psihoterapevtski odnos; vprašanje pa je, na kaj se nanaša pojem avtentičnosti v psihoanalitični psihoterapiji.
Bržkone je tisto, kar nam pride na misel v povezavi z avtentičnostjo v psihoanalitični psihoterapiji, koncept abstinenčne oziroma nevtralne drže psihoanalitika. Znano je, da naj bi psihoanalitik v nevtralni drži vztrajal zato, da bi s svojo osebnostjo čim manj vplival na potek psihoterapevtskega procesa. V prispevku se ukvarjamo s tem, ali se pojma avtentičnosti in abstinenčne drže psihoterapevta v psihoanalitični psihoterapiji izključujeta ali dopolnjujeta ter kaj vse na to vpliva. Domnevamo, da je avtentičnost, ki jo psihoanalitik prinaša v odnos s pacientom, nekaj, kar je njegovi osebnosti že lastno in si mu za to ni treba posebej prizadevati. Razglabljamo tudi o tem, da so elementi, ki pripomorejo k avtentičnosti, prirojeni in pridobljeni.
Gotovo se psihoanalitični psihoterapevti pri svojem delu velikokrat ukvarjamo z vprašanjem, do kod iti s svojo avtentičnostjo, da bomo še vedno ostali v abstinenčni drži. In hkrati, koliko avtentičnosti je dobro vnesti v psihoterapevtski odnos, da bo res doprinesla v psihoterapevtskemu procesu.
Predpostavljamo še, da obstaja možnost, da bi psihoterapevt z napačno razumljeno avtentično naravnanostjo pacientu škodoval namesto pomagal.
Urša Pogačar, psihoanalitična psihoterapevtka, dr. medicinskih znanosti, SKZP, EZZPS, SDSA. O psihoterapiji sem se najprej izobraževala v programu podiplomskega študija, ki ga organizirata Medicinska fakulteta in Psihiatrična klinika v Ljubljani. Nadaljevala sem specialistični študij psihoanalitične psihoterapije na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kjer sem diplomirala in pridobila naziv psihoanalitična psihoterapevtka. Psihoterapevtsko prakso opravljam v svojem prostoru v Ljubljani. Sicer sem pred opravljenim specialističnim študijem iz psihoterapije doktorirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani in pridobila naziv doktorica znanosti s področja medicinskih ved. Moje delo se seveda navezuje na vse tri teme, ki so aktualne na letošnjih 16. študijskih dnevih, najbolj pa me zanima tema avtentičnosti, ki me postavlja pred lastna prevpraševanja pri mojem vsakdanjem delu s pacienti.
4. Maja Gostič, Ognjen Radivojević: Sram družbe ali družba sramu?
DELAVNICA
Občutek sramu poznamo vsi. Močan vzgib, da bi se najraje pogreznil v zemljo, skril pred svetom in radovednimi pogledi, ki pozorno spremljajo vsak tvoj gib. Vse oči so uprte vate.
Kaj pričakujejo od mene? Kako se moram vesti? Ne vem, ne znam. Sram začutimo šele v stiku z drugimi ljudmi, zaradi česar je pojmovan kot socialno čustvo, ki pomembno vpliva na naš občutek pripadnosti in povezanosti. S tega vidika je lahko načrtno povzročanje sramu pripadnikom določene manjšine (npr. priseljencem, beguncem, skupnosti LGBTQ) globoko prikrit mehanizem družbenega nadzorovanja in izključevanja. Družba s posrednimi (npr. reklamna sporočila) in tudi neposrednimi (npr. fizično nasilje) oblikami asimilacije pritiska na posameznika, da se prilagodi normam večine. Z vidika pozicije moči večine gre lahko tudi bolj za podtalne, nezavedne mehanizme obrambe pred doživljanjem lastnega sramu. Namesto da bi se z njim sami soočili, ga raje prenesemo na druge, »drugačne«, manjvredne. Na tak način lahko družba tiho prezira ali gnusno zavrača homoseksualno usmerjene, begunce, Rome ipd.
Strah pred sramom nas lahko čez čas ohromi in poglobi našo notranjo osamo v neoliberalističnem duhu individualizma, nesprejemanja in odtujenosti. Družba od svojih pripadnikov zahteva konstantno prilagajanje, pri čemer pozablja stopiti v perspektivo družbeno odrinjenih skupin, npr. beguncev. S seboj namreč nosijo travmatične izkušnje iz preteklosti, ki jim lahko otežujejo prilagajanje in učenje v novi, neznani, nepredvidljivi življenjski situaciji. Pristen stik s sočlovekom se začne v želji čim bolje razumeti njegovo življenjsko situacijo, njegove resnične potrebe in njegovo »zunanjo« pozicijo v novem okolju. Potrebno je zavedanje relativnosti: da v stiku z različnimi ljudmi zmeraj izhajamo iz lastnih vrednot, prepričanj, norm, ki imajo izjemno močan vpliv na oblikovanje podobe drugih ljudi, ki jo ustvarjamo pri sebi. Namen delavnice bo pogledati sramu globoko v oči drugega, ob čemer bo ključno simuliranje občutkov, ki jih lahko doživlja begunec. Iskreno zavedanje svoje ranljivosti in razvijanje sočutja v odnosu sta pomembna dela terapevtove avtentičnosti, ki mu pomagata pri učenju medkulturne komunikacije. Skozi različne igre se bomo dotikali lastnih doživljanj, poskušali obuti čevlje drugega in v njih pogumno stopiti korak naprej.
Maja Gostič, mag. psih., specializantka TA, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, ZRC SAZU. Je mlada raziskovalka in asistentka na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, ZRC SAZU. V svoji doktorski disertaciji se posveča konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Na IPSI je zaključila napredni trening transakcijske analize TA-202, trening čuječnosti in 1. stopnjo EMDR. V popoldanskem času individualno dela s klienti v zasebni praksi v Ljubljani, vodi trening asertivnosti na društvu Altra in je članica delovne skupine za begunce pod okriljem SKZP.
Ognjen Radivojević, dipl. zgod., aktivist, Slovenska filantropija. Končal je študij zgodovine in je aktivni član Slovenske filantropije, kjer vodi program integracije beguncev v slovensko družbo. Kot človek, ki je večkrat spreminjal življenjsko okolje, se zanima za procese migracij in posebej za težave, povezane z integracijo priseljencev. Ob delovanju v nevladnih organizacijah je izvajal več projektov, pri katerih je povezoval področje kulture in umetnosti z najbolj marginaliziranimi skupinami v družbi, npr. Gledališče senc – kulturna socializacija ranljivih, Graditi javno(st), Kultura gostoljubnosti – Gostoljubnost kulture.
5. Tjaša Bertoncelj, Simona Mikec: Ko se te dotakne zgodba ranjenega otroka
DELAVNICA
Večletno delo na področju nalog za zaščito družine te kot posameznika pogosto postavi v situacijo, ko moraš odgovoriti na vprašanje, kako zmoreš, kako lahko opravljaš tako delo, ali lahko mirno spiš in predvsem, kako se lahko dan za dnem ukvarjaš s tako zahtevnimi zgodbami. Zgodbe ranjenih otrok na centru za socialno delo so zgodbe ogroženih otrok, ki so se zaradi različnih življenjskih situacij znašli v kolesju države in kot črke v naših papirjih pristali na naših delovnih mizah. V delavnici pa želiva izpostaviti predvsem vidik, ki je pogosto spregledan, in sicer, kako je, ko se te taka zgodba dotakne kot človeka, ko se znajde v tvojih mislih in srcu.
Na podlagi praktičnega primera bova v delavnici predstavili, kako strokovni delavci prepoznavamo dotike zgodb ranjenih otrok, se jih učimo ozaveščati in si pomagati. Kako v tem procesu pomaga znanje psihoterapije, supervizije, intervizije in medkolegialna podpora.
Ko razmišljava o ranljivosti, jo razumeva kot sočutje, odpornost, varnost, strategijo. V teoretični osnovi bova z udeleženci delavnice osredotočeni tudi na rane, ki so povezane z našimi izkušnjami odnosov in njihovim doživljanjem, kajti ti določajo načine, kako se v stresnih situacijah odzivamo in kako iščemo varnost. Teoretična osnova bo temeljila na teoriji navezanosti.
Soočanje z ranljivostjo pri delu z ogroženimi družinami je pravzaprav način, kako strokovni delavec ravna z bližino, potrebami in ranjenostjo v odnosih, to pa se je oblikovalo v naših primarnih odnosih.
Simona Mikec, sistemska družinska psihoterapevtka, univ. dipl. ped., Center za socialno delo Ljubljana, je zaključila izobraževanje iz sistemske psihoterapije, trenutno pa zaključuje še študij propedevtike, tako da bo lahko potem zaprosila za Evropsko diplomo iz psihoterapije. V svoje delo na centru za socialno delo uspešno vključuje psihoterapevtska znanja in veščine. Je strokovnjakinja s področja zaščite ogroženih otrok, pri svojem delu razvija in implementira inovativne metode dela. Je tudi večletna tutorka študentom psihoterapije na SFU Ljubljana.
Tjaša Bertoncelj, spec. sistemske družinske psihoterapije, univ. dipl. soc. del., Center za socialno delo Ljubljana, je v zaključni fazi izobraževanja iz sistemske psihoterapije in pod supervizijo že 6 let izvaja psihoterapijo. Njena posebna nadarjenost se kaže na področju psihoterapije otrok in mladostnikov. Odkar se je nedavno zaposlila na centru za socialno delo, plodno vključuje psihoterapevtska znanja in veščine v socialno delo. V vseh dosedanjih zaposlitvah je v obstoječe socialnovarstvene programe uvedla metode dela, prilagojene otrokom in mladostnikom, ter obravnavo družine kot celote.