Izredne razmere in socialna izolacija lahko pri nekaterih ljudeh povzročijo velike stiske. Temu se pridruži še strah pred okužbo in boleznijo, strah za svoje bližnje, negotova prihodnost, nemoč, pa tudi vse bolj prisotni eksistenčni problemi. Zavezanost poklicu nas postavlja pred nalogo, da s svojim znanjem pomagamo ljudem po svojih močeh.
Delo terapevtov prostovoljcev bo potekalo v okviru organizacij, ki že nudijo tako pomoč (Rdeči križ, Civilna zaščita ipd.) preko telefonskih pogovorov.
Tu govorimo o psihosocialni podpori, ki ni namenjena terapevtski obravnavi, temveč podporni, empatični prisotnosti sočloveka, ki deluje kot „psihološki obliž“.. Za vse psihoterapevte, ki boste sodelovali pri tem projektu, uporabljamo naziv terapevt prostovoljec, vendar naj še enkrat poudarimo, da terapevti prostovoljci v tem projektu ne boste nikoli izvajali (psiho)terapije.
Namen psihosocialne podpore je razbremenitev oziroma:
– stabilizacija oziroma preprečevanje povečanja stiske;
– ublažitev akutne stiske in zmanjševanje stresa;
– omogočanje dostopa do nadaljnje obravnave, če je ta potrebna.
Če želimo, da bo pomoč ljudem v stiski ustrezna in učinkovita, je potrebno tudi neko osnovno znanje, da se zmanjša tveganje za poslabšanje trenutnega stanja.
Zato smo pripravili nekaj osnovnih strokovnih napotkov:
V času vašega dežurstva na telefonu poiščite miren prostor, kjer ne bo glasnih zvokov in vas drugi med pogovorom ne bodo motili. Prav tako predlagajte klicatelju, da si poišče miren prostor.
Predstavite se z imenom in počakajte, da to stori tudi klicatelj.
Pomembno je, da kot sogovornik nastopate z empatijo, ne da bi bili pri tem pokroviteljski.
- Med pogovorom z osebo v stiski ostanite mirni. Pokažite skrb, bodite sočutni, a samozavestni in pomirjujoči. Druga oseba bo ob tem lahko začutila več zaupanja vase.
- Preverite, kaj oseba od pogovora pričakuje, kaj želi v času pogovora ter kaj jo skrbi. Pogovor usmerjajte na tukaj in zdaj, fokus naj bo na osebi˝.
- Normalizirajte čustva klicatelja. Na negotovost, kakršna je povezana tudi s širjenjem Korona virusa, se ljudje pogosto odzovemo s strahom, nemočjo, pretirano pozornostjo na telesno počutje, lahko pa tudi z jezo. Pomagajte osebi, da prepozna svoje doživljanje in da ga sprejme, da ji je „dovoljeno“…
- Aktivno poslušajte. Opogumite osebo, da govori o tem, kar se je zgodilo, se dogaja in o njenih reakcijah na te dogodke. Če oseba o tem ne želi govoriti, preverite, če bi to želela storiti kasneje. Spodbujajte pogovor, vendar osebe ne silite, da govori.
- Ne prekinjajte osebe, razen če bi samorazkrivanje zanjo pomenilo nevarnost za povečevanje stiske.
- Skušajte prepoznati najhujši „del“ situacije, če je le mogoče. To storite previdno, saj na tak način lahko odkrijete srž težav, ki sicer niso očitne.
- Ne hitite. Če je oseba stabilnega zdravja in varna, se že v času trajanja pogovora stiska začne zmanjševati.
- Ne nasprotujte izjavam osebe, ne zmanjšujte njene zaskrbljenosti, ne govorite ji zgodb drugih ljudi in ne skušajte ji preusmeriti pozornosti (npr. ne recite:“ No, vsaj ___ je pa v redu“ ) z namenom, da bi se oseba bolje počutila.
- Ne izhajajte iz svojih predvidevanj, kaj oseba potrebuje, ampak jo to vprašajte. (Everly, Brelesky & Everly, 2018). S tem se krepi njeno zaupanje vase.
- Ne oklevajte pri specifičnih in odprtih vprašanjih, Vprašanja, ki spodbudijo pogovor, se začnejo z »Kdaj, Kako, Na kakšen način..?«. Poskusite z vprašanjem »Kako zgleda vaš dan?« pomagati osebi, da strukturira svoj dan, da se izogne morebitnim občutkom praznine zaradi socialne izolacije ter drugim obremenjujočim občutjem.
- Poiščite vire moči klicatelja, ki so lahko notranji (osebnostna čvrstost, vztrajnost, ohranjanje rutine ali vzpostavljanje nove) ali zunanji (socialna mreža – spodbudite osebo, da stike vzdržuje po telefonu ali spletnih aplikacijah, kot je na primer Skype, Viber itd.). Začnete lahko z vprašanjem: »Kaj vam je v preteklosti pomagalo pri obvladovanju stresnih dogodkov?«
- To se sicer redko pojavlja, a včasih boste pri osebi lahko začutili globok brezup, depresijo, jezo ali maščevalnost. V takih primerih je pomembno, da raziskujete naprej. Postavite jasna vprašanja: ali ima oseba težnjo poškodovati sebe ali druge, ali ima načrt, kako bo to storila. V redkih in izjemnih primerih je treba osebi pomagati poiskati ustrezno strokovno pomoč.
- Ne dajajte obljub, ki jih ne morete izpolniti.
- Dajte samo preverjeno točne informacije. Če niste prepričani, informacijo najprej preverite. Recite osebi: »Tega ne vem, bom pa poskusil izvedeti.«
- Opredelite, kaj je še potrebno po prvem pogovoru storiti za določeno osebo. Če vas skrbi za njeno dobrobit, se brez oklevanja obrnite na supervizorja ali drugo strokovno pomoč.
- Svetujte osebi, kam naj se obrne v primeru, če potrebuje nadaljnjo pomoč ali oskrbo, ki je vi ne morete nuditi (npr. info glede humanitarne pomoči itd.). Glede na temo pogovora presodite in osebi ponudite, da vas lahko ponovno pokliče, če želi. Če oseba ne želi nadaljnje pomoči, ji zagotovite, da bo pomoč lahko poiskala kasneje. (SKZP in DPS sta v ta namen oblikovali seznam organizacij, društev, itd., ki ga boste dobili od svojega koordinatorja.)
- Poskrbite za svoje ravnovesje. V ta namen koordinator društva organizira supervizijsko podporo.
Človek, ki pokliče, ni več sam.