V Gazi se dogaja nepredstavljivo trpljenje – otroci, družine, skupnosti so vsak dan soočeni z nasiljem, izgubo in brezupom. Kot psihoterapevti ne moremo molčati, ko izraelska vlada uničuje človeška življenja in ko travma zajema cel narod.
Pridruži se glasovom, ki zahtevajo sočutje, pravičnost in mir.
Psihoterapija nas uči, da spremljamo in podpiramo ljudi, ko so najbolj ranljivi. Razumemo globoke rane, ki jih povzroča travma – še posebej, ko izvira iz nasilja, razseljenosti in razčlovečenja. Zato v luči katastrofe, ki se odvija v Gazi, ne smemo ostati tiho.
Tisoče življenj je izgubljenih, otroci so ostali sirote, cele družine so pokopane, osnovne strukture za preživetje – bolnišnice, domovi, šole – so sistematično uničene. Obseg trpljenja je osupljiv, psihološka razdejanja pa bodo odmevala skozi generacije. Kot terapevti vemo: nihče ne preživi takšnega nasilja brez globokih brazgotin.
Odločno obsojamo vsako nasilje, ne glede na to, kdo ga izvaja in nad kom. Žalujemo za vsako izgubljeno življenje. Vendar se hkrati zavedamo, da nas naša etična dolžnost zavezuje, da se jasno oglasimo tam, kjer je trpljenje nepojmljivo, kjer tišina pomeni obliko zapustitve.
Prebivalci Gaze živijo v razmerah, ki onemogočajo kakršnokoli zdravljenje: stalno bombardiranje, obleganje, lakota in razpad civilne družbe. Poimenovati to, ni politično dejanje. To je človeško. To je etično.
Zato pozivamo Evropsko zvezo za psihoterapijo (EAP) in vse člane naše strokovne skupnosti – študente, praktike, supervizorje, učitelje … – da:
- priznajo globoko travmo, ki jo doživlja palestinski narod;
- spregovorijo proti nasilju in kolektivnemu kaznovanju, ki se izvaja nad civilisti;
- potrdijo vrednost vsakega človeškega življenja in v ospredje postavijo potrebe tistih, ki so trenutno najbolj brez glasu;
- ustvarijo prostor v naših institucijah za razmislek, žalovanje, solidarnost in etično delovanje.
To ni poziv k razdoru, temveč k moralni jasnosti. Vemo, da se psihološko zdravljenje začne, ko je trpljenje vidno, poimenovano in sočutno sprejeto. Ponudimo to Gazi. Ne obrnimo pogleda stran.
********
As psychotherapists, we are entrusted with the care of human beings in their most vulnerable moments. We understand the profound wounds that trauma inflicts — especially when it arises from violence, displacement, and dehumanization. For this reason, we cannot remain silent in the face of the humanitarian catastrophe unfolding in Gaza.
Tens of thousands of lives have been lost. Children have been orphaned, entire families buried, and basic structures for survival — hospitals, homes, schools — systematically destroyed. The scale of suffering is staggering, and the psychological devastation will echo through generations. As therapists, we know this truth: no one lives through such violence unscarred.
We unequivocally condemn all violence, from any party, and against any people. We grieve for every life lost. But we also recognize that our ethical duty compels us to speak clearly where the suffering is greatest, where silence becomes a form of abandonment.
The people of Gaza are living under conditions that make healing impossible: ongoing bombardment, siege, starvation, and the breakdown of civil society. To name this is not political. It is human. And it is ethical.
Therefore, we call on the European Association for Psychotherapy (EAP) and all members of our professional community — students, practitioners, supervisors, trainers — to:
- Acknowledge the profound trauma being inflicted on the people of Gaza;
- Speak out against the violence and collective punishment being carried out against civilians;
- Affirm the value of every human life, and center the needs of those who are currently most voiceless;
- Create space within our institutions for reflection, mourning, solidarity, and ethical action.
This is not a call for division, but for moral clarity. We know that psychological healing begins when suffering is seen, named, and held with compassion. Let us offer this to Gaza. Let us refuse to look away.



