V oddaji Marcel na TV Slovenija smo včeraj lahko prisluhnili mnenju klinične psihologinje Kaje Pavlin in strokovnega direktorja pediatrične klinike Marka Pokorna, ki sta izrazila pomisleke glede predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Mnenja in stališča kliničnih psihologov kot strokovnjakov z dolgoletnimi izkušnjami na področju duševnega zdravja cenimo in jih jemljemo resno. Prav zato želimo na nekatere trditve v oddaji odgovoriti z dodatno obrazložitvijo in pojasnili.
1. O zagotavljanju strokovnosti in varnosti psihoterapevtske dejavnosti
Zakon vpeljuje jasne pogoje za opravljanje psihoterapevtske dejavnosti, vključno z akreditiranimi programi izobraževanja, supervizijo in obveznostjo nenehnega strokovnega izpopolnjevanja. Vzpostavlja tudi nadzorni in etični okvir, ki ga do zdaj ni bilo sistemsko urejenega. S tem zakon povečuje varnost in strokovnost izvajanja psihoterapije, saj preprečuje, da bi jo opravljali neustrezno usposobljeni posamezniki.
2. O domnevnem zniževanju strokovnega nivoja
Zakon ne niža zahtev glede znanja, temveč uvaja poseben poklic psihoterapevta, ki se osredotoča na celostno psihoterapevtsko usposabljanje – torej na metodološko in praktično izobrazbo s poudarkom na specifičnih kompetencah psihoterapije, ki niso identične psihološki ali psihiatrični izobrazbi. Pri tem se zahteva predhodna ustrezna visokošolska izobrazba (npr. s področja psihologije, medicine, socialnega dela ipd.), ki se nato nadgradi s specializiranim psihoterapevtskim usposabljanjem.
3. O dostopnosti psihoterapevtskih storitev
Zakon pripomore k večji dostopnosti kakovostne psihoterapije, saj omogoča delovanje tudi samostojnim psihoterapevtom, ki bodo lahko licencirani in nadzorovani. Trenutno mnogi izvajalci delujejo v pravni sivi coni, kar zmanjšuje preglednost in varnost. Zakon to odpravlja ter spodbuja reguliran, strokovno nadzorovan in etičen dostop do terapij za širši krog prebivalstva.
4. O sodelovanju med različnimi strokami
Zakon ne postavlja psihoterapevtskega poklica nad druge poklice v duševnem zdravju, temveč ga dopolnjuje. Ključno je razumevanje, da se psihoterapija izvaja v mnogih kontekstih – ne le v zdravstvu, temveč tudi v šolstvu, sociali, preventivi. Zakon tako omogoča sodelovanje in povezovanje med različnimi strokami, kar koristi predvsem uporabnikom.
Verjamemo, da je odgovorno, da se psihoterapija – kot zahtevna in pomembna pomoč ljudem v duševni stiski – končno sistemsko uredi, tako z vidika uporabnikov kot izvajalcev. Vabimo k nadaljnjemu dialogu in sodelovanju, saj je skupni cilj vseh nas: zagotoviti strokovno, varno in dostopno psihoterapevtsko obravnavo za vse, ki jo potrebujejo.
