Dr. Romana Kress,

univ. dipl. psih.,
predsednica SKZP,
psihoterapevtka (EUROTAS, EAP)
in supervizorka

 

Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi,

letošnja tema Študijskih dnevov za psihoterapijo Socialne dimenzije psihoterapije – vloga psihoterapevta_ke v družbenem dogajanju se je porodila iz globalne koronakrize, ki nas je potisnila v stisko ne glede na to, na kateri celini živimo. Porodila se je tudi iz naše potrebe, da jo bolje razumemo in se o njej pogovarjamo. Da si kot psihoterapevti namenimo čas in skupaj reflektiramo družbeno dogajanje v sedanji krizi in našo vlogo v njem. In ne nazadnje, da spomnimo strokovno in laično javnost, da obstajamo, da delujemo strokovno in da kvalitativno prispevamo k višji ravni duševnega zdravja v Sloveniji.

Nedavne raziskave (EAP: A Survey on Psychotherapy in Europe during the Covid-19 Lockdown 2020, www.skzp.si) so pokazale, kako pomembno vlogo smo psihoterapevti iz različnih psihoterapevtskih šol in modalitet v Evropi odigrali v času pandemije. Uspešno smo se prilagodili, si namestili različne spletne aplikacije in nadaljevali terapevtske pogovore preko ekranov. To seveda nikakor ne more nadomestiti srečanja v živo, a je kot edina možnost dobrodošel način za ohranjanje smiselnega kontakta in nadaljevanje terapevtskega procesa. Kot prostovoljci pa smo se v velikem številu vključevali v nudenje psihosocialne podpore.

Raziskave (EAP, NIJZ) kažejo tudi, kako hude socialne in duševne stiske doživljajo ljudje. Na prvem mestu je osamljenost zaradi socialne izolacije. Ne le za ljudi, ki živijo sami, ampak tudi za tiste, ki živijo v družinah, v katerih prevladujejo odnosi, ki škodljivo vplivajo na družinske člane. Pridružujeta se ji anksioznost in depresija z vsemi znanimi simptomi. Vse bolj pa postaja prepoznana tudi utrujenost od tehnologije.

Ritem in način življenja, kot smo ga poznali doslej, se je torej porušil, kar je pripeljalo do resnih socialnih in duševnih stisk. Dovolj hudih, da nas silijo v resen eksistencialni razmislek, kar je glavni namen krize – preseganje avtomatizmov, zavestno odločanje o vrednotah, po katerih želimo živeti, in prevzemanje odgovornosti.

Na globalni ravni smo se znašli v akutni situaciji, v katero smo se pripeljali z iluzijo ločenosti. Tako dolgo smo delovali na podlagi strahu za preživetje, da je postal v naši psihi glavna, čeravno nezavedna dinamika. Iluzija ločenosti nam omogoča, da skrbimo predvsem zase in svoje najožje somišljenike, pri čemer so grabežljivost, nepoštenost in predanost materialnemu svetu predstavljene kot vrednote. Hkrati nam preprečuje naslednji korak v razvoju – vstop v stanje zavedanja, da zmoremo ljudje živeti po višjih merilih in razvijati višje kvalitete, kot so sodelovanje in nudenje medsebojne pomoči, ustvarjalno prilagajanje, skrb za naravo …

Obstoječo kolektivno krizo tako lahko razumemo kot nujno in namenjeno evoluciji. Informira nas, da smo kot družba obtičali na polu materializma, s katerega moramo skozi proces zorenja iskati izhod. To je naloga tako za posameznike kot za organizacije in države.

Kakšna je torej vloga psihoterapevta v družbenem dogajanju?

Gledano iz globinske paradigme, psihoterapevt bolj kot katerikoli drug poklicni profil pozna delovanje človekove psihe. Če je s klientom zgradil dovolj dobro delovno alianso in se izkazal kot vreden zaupanja, mu je dovoljeno vstopiti v njegov notranji svet in mu stati ob strani, ko prepoznava svoje različne podosebnosti ter potrebe in interese, ki jih te podosebnosti imajo. Dovoljeno mu je prisostvovati tenziji med njimi, ki jo brez dvoma lahko imenujemo kriza na osebni ravni. Poleg tega je lahko empatična priča notranjemu dialogu, ki se vzpostavi med njimi, in odpira možnosti za sobivanje z različnostmi. Nastaja neke vrste notranja demokracija – stanje, v katerem se klientovi preživitveni strahovi manjšajo, saj jih nadomestijo razumevanje, dialog in strpnost. Psihoterapevt tako pomembno prispeva k razvoju pozitivnih osebnostnih lastnosti v posamezniku in s tem posredno v družbi.

Psihoterapevtova vloga pa je lahko tudi aktivnejša. V poznavanju družbenih vsebin, ki ljudem poglabljajo stisko, se poda iz zasebnosti svoje terapevtske sobe in javno zagovarja vzpostavitev socialne, izobraževalne in zdravstvene politike, ki vodi v razvoj in boljše duševno zdravje. Zavzema se za nujno potrebne spremembe na sistemski ravni, za etiko sodelovanja, dialoga in ravnovesja med različnimi družbenimi/strokovnimi skupinami. Psihoterapevt v svoji aktivni vlogi tako predstavlja most med individualnim in kolektivnim ter med tistimi, ki psihoterapevtsko pomoč potrebujejo, in tistimi, ki o njej odločajo.

Nadaljnje vloge psihoterapevta v družbenem dogajanju in načine, kako doprinesti h kvalitetnejšemu sodelovanju za skupno dobro, pa bomo odkrivali skupaj na letošnjih Študijskih dnevih za psihoterapijo. V želji, da se ponovno srečamo v čim večjem številu, vas lepo pozdravljam.