Psihoterapija je znanstvena disciplina, ki temelji na dokazih (“evidence-based”), metodološki strogosti in preverljivih izidih, kar jo jasno loči od psevdoznanosti, za katero so značilne nepreverljive trditve, pomanjkanje regulacije in odsotnost znanstvene podlage. Za razliko od klinične psihologije (diagnostične ocene in psihološke intervence) in psihiatrije (medicinski model in farmakoterapija) je psihoterapija usmerjena v poglobljen terapevtski proces utemeljen na znanstveno podprtih pristopih.
Znanstveno utemeljene psihoterapevtske prakse so podprte s številnimi raziskavami (npr. Orlinsky & Rønnestad (2005): “How Psychotherapists Develop: A Study of Therapeutic Work and Professional Growth”, Wampold & Imel (2015): “The Great Psychotherapy Debate: The Evidence for What Makes Psychotherapy Work”, Norcross & Lambert (2018): “Evidence-Based Psychotherapy Relationships” ter Linden (2006): “How Psychotherapy Changes the Brain – The Contribution of Functional Neuroimaging”). Le te potrjujejo učinkovitost terapevtskega odnosa in nevrobiološke spremembe pri klientih.
Evropska zveza za psihoterapijo (EAP) priznava več kot 20 znanstveno potrjenih pristopov in zahteva stroge izobraževalne ter etične standarde. To potrjujejo postopki akreditacije prek EWAO (European Wide Accrediting Organisation) in GAP (Grandparenting Advisory Panel).
Psihoterapija vključuje lastno diagnostiko za pristop specifično (npr. najpogosteje uporabljena Operativna psihodinamska diagnostika – OPD-2), standardizirane protokole dela, specializirane obravnave in interdisciplinarni pristop. Etični kodeksi in regulacija poklica preprečujejo vdor psevdoznanstvenih praks.
Nasprotno pa psevdoznanost ne izpolnjuje znanstvenih meril, kot so ovrgljivost, preverljivost ali empirična podpora in temelji na nepreverljivih trditvah, anekdotah in pomanjkanju reguliranega izobraževanja, kar lahko ogrozi klientovo zdravje. Psihoterapija dokazano izboljšuje duševno zdravje, saj 75 % klientov poroča o zmanjšanju simptomov (APA, 2012), kar zmanjšuje breme zdravstvenega sistema.
Nasprotniki avtonomne psihoterapije pogosto trdijo, da je izvajanje psihoterapije s strani strokovnjakov zunaj klinične psihologije ali psihiatrije manj znanstveno. Vendar raziskave potrjujejo, da je učinkovitost psihoterapije odvisna od kakovosti usposabljanja, ne od osnovnega poklica (Wampold et al., 2018). Znanstveno utemeljena psihoterapija, izvajana s strani ustrezno usposobljenih strokovnjakov v Sloveniji obstaja, a žal ni regulirana.
