Izšla je nova številka revije Kairos

 

Tokratno dvojno številko Kairosa smo posvetili refleksivni psihoterapiji Grahama Barnesa (1936-2020). Poleg tega, da je vsebinski sklop v informativnem delu revije ob smrti Grahama Barnesa – bil je tudi član uredniškega sveta Kairosa od njegove ustanovitve – posvečen njegovemu življenju in delu, so vsebinska rdeča nit t. i. skupni dejavniki. Za njihovo nazornejšo predstavitev je kot simbol priskočil na pomoč ptič Dodo, ki ga predlagamo tudi za glasnika dialoškega pluralizma in integracije med različnimi psihoterapevtskimi pristopi ter različnimi metodologijami raziskovanja psihoterapije.

 

Slika 1: Dodo je uredništvu Kairosa prijazno priskočil na pomoč, da bi spodbudil dialoški pluralizem in integracijo med različnimi psihoterapevtskimi pristopi ter različnimi metodologijami raziskovanja psihoterapije (risba Ejti Štih).

 

Med znanstvenimi članki Miran Možina predstavlja prvi del prikaza razvoja teorije skupnih dejavnikov od Rosenzweiga leta 1936 do Frankovega kontekstualnega modela konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. V naslednji številki Kairosa bo sledilo nadaljevanje, kjer si bomo z Dodojevo pomočjo ogledali, kako je potekal razvoj raziskovanja skupnih dejavnikov v širšem okviru raziskovanja psihoterapije do današnjih dni in kakšni so obeti, ki jih Dodo pričakuje glede integracije raziskav in klinične ekspertize psihoterapevtov za povečevanje uspešnosti psihoterapevtske prakse v prihodnosti. V zadnjih petdesetih letih Dodojevo sporočilo namreč ni več samo to, da so zmagovalci lahko različni psihoterapevtski pristopi in da skupaj lahko stopijo na zmagovalni oder, pač pa da teorija skupnih dejavnikov lahko postane »srce in duša« sodobne, globalizirane, s psihoterapevtsko znanostjo podprte psihoterapevtske klinične prakse.

Tudi raziskavi Malke Čeh o izkušnjah slovenskih klientov s psihoterapijo in Nuše Kovačević Tojnko o tem, kako klienti ocenjujejo dejavnike korektivnih izkušenj v individualni psihoanalitični terapiji vsaka na svoj način potrjujeta, da ključni dejavnik terapevtskega izida niso specifične metode in tehnike temveč skupni dejavniki. Rezultati analize Malke Čeh o anonimnih forumskih prispevkih slovenskih klientov kažejo, da različnim pristopom oziroma metodam terapije namenjajo malo pozornosti, medtem ko kot najpomembnejše sestavine psihoterapevtskega procesa opisujejo vedenje in lastnosti terapevta, značilnosti psihoterapevtske obravnave (npr. izid, učinkovitost, ceno, razlike glede na zdravstvene oblike pomoči), terapevtski odnos ter svoje počutje, vedenje in lastnosti.

Rezultati kvalitativne študije Nuše Kovačević Tojnko pa kažejo, da so po oceni klientov k njihovim korektivnim izkušnjam najbolj doprinesle:

a) neposredne terapevtove intervencije (to pomeni za klienta lahko razumljive, brez skritega pomena);
b) intervencije, ki jih ni bilo mogoče umestiti v psihoanalitični pristop in
c) bližina med terapevtom in klientom.

Čeprav so bili deležni psihoanalitične obravnave, v ospredje niso postavili tistih dejavnikov terapevtske spremembe, ki naj bi bili korektivni v skladu s psihoanalitično teorijo.

Izsledki obeh raziskav se skladajo s prizadevanji Grahama Barnesa za opuščanje na teorijo osredotočene psihoterapije in za razvijanje refleksivne terapije, ki upošteva enkratnost vsakega posameznega klienta.

V ostalih prispevkih je posebna pozornost posvečena Na čustva osredotočeni terapiji oziroma v čustva usmerjeni terapiji (angl. Emotionally Focused Therapy = EFT), saj glede slovenskega prevoda naziva metode, ki jo je utemeljila Sue Johnson, njeni izvajalci v Sloveniji še niso našli soglasja. Irmina Rakun Alif je prikazala ključne značilnosti tega pristopa, medtem ko je Albert Mrgole v intervjuju pojasnil, kako je EFT prišla v Slovenijo.

Emil Benedik in Kim Caf sta v raziskavi, v kateri je sodelovalo 199 študentov, iskala razlike na osebnostnem področju med študenti psihoterapije in študenti drugih usmeritev ter ugotovila, da so študenti psihoterapije že na začetku študija čustveno bolj odprti, zaupljivi in imajo večji občutek varnosti kot drugi študenti.

Tjaša Schwarzbartl je v preglednem članku opisala vlogo družinskih odnosov v samooskrbi sladkorne bolezni tipa 2 in njihovo povezavo s psihosocialnimi izidi bolnikov.

Katarina Možina, Erzsebet Fanni Toth in Katarina Kompan Erzar pa poročajo o rezultatih kvalitativne raziskave medgeneracijskega prenosa travme iz časa druge svetovne vojne v Sloveniji in po njej, ki ga je dodatno zaznamovalo nasilje komunističnega režima. V treh zaporednih generacijah dveh družin so s pomočjo osebnih zgodb ugotovile, kako so njuni člani uspeli integrirati travmatične dogodke v svojo družinsko zgodbo na način, ki jim je omogočil potravmatsko rast v smeri bolj čustveno osvobojene in pristne drže.

 

Naročilnica na revijo Kairos

 

Vabljeni k branju!

 

Uredništvo revije Kairos