MNOGOTERI OBRAZI TRAVME IN VZPOSTAVLJANJA RAVNOVESJA

 

V zadnjih nekaj mesecih so številni posamezniki, strokovnjaki, terapevti izrazili precejšnje navdušenje nad prihajajočimi 15. Študijskimi dnevi  v letu 2018, ki bo tokrat na temo travme. Kar nekaj časa se je ta tema kot osrednja pojavljala v različnih oblekah, ki so vabile k širši in globji strokovni obdelavi na naših tradicionalnih strokovnih dnevih Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.

 

Tema reflektira potrebo po pomembnosti razumevanja travme in njenem različnem vplivu na ljudi. To vključuje razumevanje njenega vpliva na človekov razvoj, prepoznavanje s travmo povezanih simptomov, ter učinkovito in ustrezno ukrepanje. Vse to zahteva ozaveščenost in poznavanje najnovejših raziskav na tem področju, izobraževanje z različnih področjih celostne obravnave travme in učinkovitih terapevtskih intervenc, ki temeljijo na tem, kje natančno vsaka posamezna travma pade v t.i. »disociativni spekter«.

 

Če najprej pogledamo širše na razvoj človeka, je evolucija tista skupna podlaga, ki si jo delimo z vsemi drugimi živimi bitji. V zvezi s tem so posledice psiholoških travm ali izkušnje navezanosti, kot tudi način kako se vsako živo bitje odziva nanje, rezultat tega neskončnega evolucijskega procesa. Ta ne vpliva le na razvoj človeških bitij s fiziološkega vidika, temveč določa tudi delovanje naših kognitivnih, čustvenih in telesnih mehanizmov. To pomeni, da je zgodovina in naš izvor z enakim ponavljajočim odzivom travmatiziranih posameznikov, navkljub njihovim edinstvenim identitetam in popolnoma drugačnim življenjskim zgodbam, skupna osnova našega delovanja. S tega zornega kota razumevanje (kaj imajo ljudje in primati lahko skupnega, ko doživljajo travmo; kaj se s fiziološkega in nevralnega vidika dogaja s fetusom, kot posledica travmatičnih izkušenj, ki jih je doživela mati; kakšen je vpliv zgodnje navezanosti na nevronsko strukturo človeka in na samoregulativne, fiziološke in čustvene procese, ki lahko povzročijo zaščitno – in pogosto ekstremno – vedenje) zagotavlja potrebno znanje, kaj je najpomembnejše v odnosu z našimi klienti in kaj so ključni vidiki naših intervencij, ki lahko pomagajo tistim, ki doživljajo trpljenje, da lahko spremenijo svoje čustveno in odnosno funkcioniranje ter izboljšajo svoje življenje z modificiranjem svojih samo-zaščitnih prilagoditvenih vedenj. Vzpostavljanje sočutnega in spoštljivega odnosa s travmatiziranimi klienti znotraj vsakodnevnega ali poklicnega okolja, je ključnega pomena za njihovo dobro počutje in stabilnost.

 

Pri tem se odprejo številne teme, ki so podlaga mnogoterim obrazom travme oz. jo sooblikujejo. Vedno več študij potrjuje, da imajo navezanost, enostavne in kompleksne travme, velik vpliv ne le na razvoj možganov, ampak tudi na razvoj posameznikove osebnosti. V zadnjih letih je sprejet širši konsenz v znanstveni in psihoterapevtski skupnosti, da gre za medsebojno prepletanje med navezanostjo, travmo in razvojem posameznikove osebnosti. Velik napredek različnih metod (in tehnik) v psihoterapiji je dokazal njihovo izjemno učinkovitost pri zdravljenju motenj v navezanosti in predelavi travm.

 

Kompleksnost mnogoterih obrazov travme se kaže tudi v dejstvu, da travma ne vpliva samo na določene posameznike, ki so imeli travmatične izkušnje, pač pa tudi na njihove socialne odnose, vključno z intimnimi partnerji, vrstniki in družinskimi člani, pa vse do večjih skupnosti, držav in kultur. Travmo se prav tako lahko razume kot kompleksen časovni proces, ki se odvija v različnih časovnih obdobjih, med drugim tudi v času enega samega dogodka, razvojnega obdobja, življenjskega poteka in/ali obdobja v zgodovini. Nenazadnje, izkušnje in izidi travmatičnega stresa potekajo na več ravneh, začenši s prvoosebno lastno izkušnjo, ki je kodirana in nadalje rekurzivno izražena s številnimi nevrobiološkimi znamenji in (p)ostane večgeneracijska podlaga našega bivanja.

 

Letošnja tema torej ponuja številne priložnosti za spoznavanje inovativnih, praktičnih in preverljivih načinov dela s travmo in vzpostavljanja ravnovesja. Tukaj imam v mislih izzive in strategije pri delu s PTSD, najnovejše metode zdravljenja post-travmatskih stanj oz. na možganih temelječe intervence v podporo zdravljenju motenj, povezanih s travmo (Brainspotting, EMDR, ipd.), na čuječnosti temelječe intervence pri delu z ankisoznostjo in depresijo, ključne kompetence pri delu s travmo, žalovanjem in izgubo, izčrpanostjo in izgorelostjo, klinične strategije za delo s sramom, zasvojenostjo, strahom pred intimnostjo, delo s kreativnostjo oz. kreativni pristopi dela s travmo, na navezanosti temelječi somatski model, gibanje, senzomotorne intervence, obširen/vsestranski model virov, delo s terapevtskimi napakami v tem komplesnem procesu integracije travme ipd.

 

Nenazadnje pa bi želela opozoriti tudi na pomembnost drugega dela naše naslovne teme – »vzpostavljanja ravnovesja«, ki je pomembna podlaga t.i. post-travmatske rasti.  Ta travmatiziranemu posamezniku omogoča razvojno pomembne elemente rasti, od novih priložnosti ali možnosti v življenju; povečan občutek osebne moči, spremembe v odnosih z drugimi, večje spoštovanje do življenja na splošno, do poglabljanja duhovnega dela življenja.

 

15. Študijski dnevi  bodo vključevali različne predstavitve, delavnice, odprte razprave, diskusijske panele ipd., ki bodo podpirali razumevanje temeljev, vključno z nevrološkimi, socialnimi, fiziološkimi in psihološkimi implikacijami travme, kot tudi nevrobiologije, navezanosti in terapevtskih intervencij, ki omogočajo opolnomočenje in (ponovno) vzpostavljanje ravnovesja.

 

Čudovita priložnost, ki ponuja številne možnosti za našo osebnostno in profesionalno rast. Komaj čakam. Upam, da ste tako navdušeni nad našim najpomembnejšim letnim dogodkom, kot mi v Strokovnem, Upravnem, Programskem in Organizacijskem odboru SKZP, ki bo tokrat ponovno potekal na naši tradicionalni lokaciji.

 

Dobrodošli na Rogli!

 

dr. Tamara Trobentar, predsednica Programskega odbora SKZP, integrativna psihoterapevtka (SDP, EDP)